Thomas Bernhard

ZABAVA ZA BORISA

V Bernhardovi bravurozni maniri napisana drama prinaša prostor stvaritve vrhunskih režijsko-igralskih kreacij.

Zabava za Borisa (Ein Fest für Boris) je prva drama Thomasa Bernharda. Napisal jo je leta 1970 in v njej z radikalno družbeno kritiko ciljal natanko tja, kjer se je kotilo in pod pretvezo dobrodelnosti prikrivalo seme zla. Gre za neizprosno igro o dvoličnosti družbe in njenih posameznikov, ki z navidezno dobrodelnostjo poskušajo prikriti svojo čustveno hendikepiranost in željo po (pre)moči. 

Kot v vseh drugih njegovih dramskih in romanesknih delih je tudi v Zabavi za Borisa z analitičnim pogledom, ki ne prizanaša nikomur, avstrijski družbi kot prototipu sprenevedave kulture zadal ''smrtni udarec''. Usmeril ga je v dvolično moralo dobrodelnosti, ki za lažnim humanizmom skriva globoke korenine prikritega totalitarizma. Današnja podoba sveta žal kaže prav takšno ali pa še izrazitejšo sliko dvoličnosti in prikritega oblastništva. Prav na to želimo opozoriti z novo uprizoritvijo Bernhardove drame. Gre za zgodbo o ženski, ki v avtomobilski nesreči izgubi moža in ostane brez nog, njeno življenje pa postane srhljiv in grotesken prikaz dobrodelnosti. Invalidka, za katero skrbi služkinja Johanna, se namreč odloči, da se bo poročila s prav tako hendikepiranim klošarjem iz azila za brezdomce ter mu v svojem razkošnem domu omogočila lepše in prijetnejše življenje. Toda, kaj naj bi za brezdomca Borisa pomenilo lepše življenje? Izkaže se, da dobrotnica, ki jo Bernhard sarkastično poimenuje kar Dobra, ni tako dobra, kot se želi sama pokazati pred svetom na dobrodelnih prireditvah in humanitarnih plesih. Dobra se je namreč za svojo humano gesto odločila izključno iz egoističnih in narcističnih vzgibov. Čeprav je hendikepirana, pa s perfidnostjo oblastniške gospodarice do skrajne meje človeškega dostojanstva terorizira svojo negovalko in družabnico Johanno. Ta stoično sprejema neobrzdane samogovore svoje gospodarice in prenaša njena ponižanja. Nič manj oblasten in poln absurdnih kapric ni niti njen odnos do Borisa. Oba, Johanna in Boris, muhavost in zahtevnost svoje gospodarice prenašata nadvse vdano in potrpežljivo, medtem ko Dobra oba izrablja zgolj za svoja egoistično-sadistična dejanja.

Vsi trije osrednji liki drame so značilno bernhardovsko telesno zaznamovani. Njihova obsojenost na nedejavnost je v nasprotju s strastnimi in ognjevitimi besedami, ki bruhajo iz njih. Postavljeni so v zaprte, osamljene svetove, obsojeni na groteskno popačenost medsebojnih odnosov. Boris v Dobrinem snobovskem svetu postaja otopel in vedno bolj hrepeni po vrnitvi v azil. Dobrine manipulacije, ki izvirajo iz strahu pred samoto, iz želje po moči in družbenem priznanju, pa doživijo vrhunec v rojstnodnevni zabavi za Borisa, na katero so povabljeni vsi njegovi nekdanji tovariši, brezdomci iz azila.  

 

Nagovor direktorice: 

http://www.pgk.si/info/gledalisce/nagovor

Beseda umetniške vodje in dramaturginje:

http://www.pgk.si/info/gledalisce/beseda

Thomas Bernhard
Prva slovenska uprizoritev
Premiera
marec 2019, Produkcija Prešernovo gledališče Kranj
Naslov izvirnika
Ein Fest für Boris
Režiserka
Snežana Trišić