»Ali ona ne obupa; komaj so rane zaceljene, se vzdigne z novo močjó ter skuša zdrobiti tisočere železne plotove. Nekaj lepega in veličastnega je v tem tragičnem upanju. Vsa bitja so ga polna; upanje je izvor vseh velikih dejanj in vseh velikih grehov. Takó hodi človeštvo svojo pot, hodi nerodno, kakor v sanjah, z zatisnjenimi očmí, in upanje ga vodi za roko.«  

(Ivan Cankar, Spomladanska noč)

Uprizoritev Ob zori za svojo osnovo jemlje hrepenenje po nečem boljšem, bolj resničnem, bolj niansiranem, bolj smiselnem življenju, ki preveva izbrane Cankarjeve zgodbe. Štirinajstletna deklica, ki dela od sedmih do sedmih, sanjari o gozdu in rumeno pečenih tortah, šivilja, ki preživlja svoja onemogla starša, ob svojem ljubljenem sanja o tem, kako bo nekoč šivala zavese za njun skupni dom, gospa, ki kadi in pripoveduje, sanja o tem, da nekoč ne bo več utrujena, sestradani fantič sanja o velikem mestu in velikih knjigah in o tem, da bo nekoč imel vsaj toliko, da bo dovolj, da želodec utihne, utrujeni upornik sanja o tem, da nekje obstaja pravica …

Vsaka izmed zgodb vsebuje trenutek, ko se zdi, da je vse mogoče, trenutek, ko jutranja zora obeta nekaj boljšega, neko svetlo prihodnost, trenutek, ko, četudi so vkopani v blato, lahko letijo. Ali jutranja zora lahko osvetli kaj več kot razrito blatno izbo, ko posveti v vsakdan ljudi, ki so na družbenem robu?

Lahko pokaže več kot neizbežno realnost in ujetost tega dne, ki traja in traja in se širi tudi na druge dni, tudi stoletja, tudi do danes? Telesa se menjajo, usode ostajajo enake.