Vesna Pernarčič

Članica ansambla PG Kranj.

O igralki

Rojena 1974 v Ljubljani. Že v osnovni šoli je sodelovala na RTV Ljubljana pri snemanju radijskih iger in kaset za otroke, v srednješolskih letih je obiskovala Dramsko šolo Barice Blenkuš in sodelovala pri sinhronizaciji risank na TV Ljubljana. V tretjem letniku ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo se je  prvič profesionalno spoprijela z gledališčem, in sicer pod režijskim vodstvom Sama Strelca v vlogi krčmarice Mirandoline P. Turrinija v ptujskem gledališču ZATO. Po akademiji se je zaposlila v SSG Trst. V svojem »tržaškem obdobju« je sodelovala tudi na Primorskem poletnem festivalu (v predstavah Igra o ljubezni in naključju v režiji J. Kice (kot Lizeta) in Stoli v režiji B. Jablanovca (kot Govornik)).  Po plodovitem triletnem obdobju v SSG Trst se je zaposlila v PG Kranj in se preselila nazaj v Ljubljano, kjer so se ji znova odprle možnosti za delo na RTV Slovenija, tako pri sinhronizaciji risank kot tudi pri sodelovanju v otroških oddajah, kakršna je npr. Pod klobukom. V PG Kranj se je prvič predstavila kot Micka v Županovi Micki v režiji V. Tauferja. V začetku leta 2004 je v produkciji Pernarčič&Pernarčič in v režiji T. Zinajić pripravila kabaret-monodramo Piaf Edith Piaf, katere avtor je njen oče, J. Pernarčič; za to vlogo je na Borštnikovem srečanju 2004 dobila nagrado za igro. 

Nagrade

  • 2014 - Nagrada Prešernovega Sklada
  • 2013 - Zlati lev za vlogo Marlene Dietrich na mednarodnem festivalu komornega gledališča Zlati lev v Umagu 
  • 2012 - Priznanje ZDUS za umetniške dosežke v preteklem letu - za vloge Ženske v Času za Tango, Emmi Rothner v Proti severnemu vetru, Ženske v Kako jemati njeno življenje in Sekretarke Magdalene v Limonadi slovenici 
  • 2007 - Žlahtna komedijantka na festivalu Dnevi komedije v Celju za vrsto likov a vrsto likov v Kishonovi komediji Bil je škrjanec (produkcija Špas teater Mengeš)
  • 2005 - Žlahtna komedijantka na Dnevih komedije v Celju  za vlogo Nore 1 v predstavi Nora Nora Evalda Flisarja.
  • 2004 - Borštnikova nagrada za igro, za vlogo Edith v predstavi Piaf Edith Piaf (Bertraud/Pernarčič) v produkciji Pernarčič&Pernarčič in Kavarna Union Ljubljana
V tej sezoni nastopa
Anton Tomaž Linhart
ŽUPANOVA MICKA
vloga Micka, njegova hčer
Vinko Möderndorfer
JAZ, BATMAN
vloga Jola
Svetlana Makarovič
MRTVEC PRIDE PO LJUBICO
vloga Druga Micika
Matjaž Zupančič
PESMI ŽIVIH MRTVECEV
vloga Tajnica
Revija Jana
Urška Krišelj Grubar
25. 01. 2011
Anja
Špela Uupan
24. 09. 2010
Obrazi
Petra Kancler
29. 01. 2009
Gorenjski glas - Sotočje
Igor Kavčič
30. 10. 2008
Maska, 70/71
Matej Bogataj in Amelia Kraigher

Pogovor v Maski

Maska: Kot mlada igralka si se šele pred nekaj meseci zaposlila v kranjskem gledališču. Prej si nekaj let bila članica ansambla Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. Kako se je zgodilo, da si iz Trsta prestopila v Kranj?

Vesna: V Trstu sem delala tri leta in pol in z igralci sem se zelo dobro razumela. Tam smo se našli mladi igralci, ki smo skupaj hodili na akademijo in tako se mi je vedno zdelo, da smo nekakšen podaljšek akademije. Tudi zato, ker smo tudi živeli kot v komuni, po trije skupaj v enem stanovanju. Vendar sem kmalu začela razmišljati o tem, da bi se po določenem času vrnila domov v Ljubljano. In tako se je zgodilo, da me je poklicala Vesna Slapar, prijateljica in tudi bivša sošolka, in mi povedala, da je noseča in naj v Kranju vprašam, kako je s slzužbo, zagrabila sem priložnost, saj je to, če ne še kaj drugega, dobro izhodišče za Ljubljano. Sprva na angažma niti nisem računala, vendar so mi ponudili pogodbo za čas Vesninega porodniškega dopusta - in sem sprejela, ker sem si želela urediti življenje. Ugotovila sem, da sem za komuno preprosto že prestara. Zdaj sem tukaj in se dobro počutim. Zasedena sem v Županovi Micki v Tauferjevi režiji in zdaj sem že v novi predstavi Drejček in trije marsovčki. 

Maska: Na slovenskih odrih te videvamo pet let. Katere vloge so bile v tem času najbolj tvoje, najljubše, v katerih si najbolj uživala? 

Vesna: Nepozabna je bila moja prva večja vloga, torej pregovor, da prve ne pozabiš nikoli, tudi v gledališču drži, in sicer v drugem letniku akademije, ko sem delala na Ptuju Krčmarico z režiserjem Samom Strelcem v gledališču, ki se je takrat še imenoval ZATO in to je bila moja odskočna deska. Ko sem jo delala, sem se tudi zelo veliko naučila in neizmerno uživala, povečala pa se mi je tudi mojo samozavest. Kasneje sem začela delati v Trstu, od tržaških vlog sem najraje igrala v Master Classu v režiji Vita Tauferja. Moja prva vloga v Trstu pa je bila Nataša v Treh sestrah. Ko takole razmišljam, moram priznati, da sicer težko izberem najbolj moje vloge, vsaka zase je imela nekaj posebnega. Tudi manjše vloge, naprimer v Posebnem dnevu, kjer sem nastopila kot vratarka v zelo majhni vlogi, sem zelo uživala., tudi v predstavah Primorskega poletnega festivala, na primer pri Igri o ljubezni in naključju v režiji Janusza Kice.

Maska: Največ predstav, v katerih si bila angažirana, so bile komedije, bila si služkinja v Igri o ljubezni in naključju, Nežka v tržaškem Matičku in zdaj Micka v Županovi Micki, oboje v Tauferjevi režiji. In vsakič si prepričala. Znotraj tega žanra si ustvarila svoje najvidnejše vloge. Ti je najbližje?

Vesna: Zelo imam rada komedije in vem, da mi preprosto "ležijo", rada jih delam, režiserji me radi zasedajo v komedijskih vlogah, vendar je to dvorezen meč, malce se bojim tega ukalupljanja, ne želim si ostati samo pri tem. Zavedam se, da vidnejših vlog v bolj resnih žanrih doslej še nisem ustvarila, vendar še nisem dobila prave priložnosti za to. 

Maska: Kako vidiš svoj igralski poklic? Kaj je pomembno, ko igralec ustvarja vlogo? Kakšen tip gledališča ti je blizu in ali so katere so tiste vloge, v katerih bi želela nastopiti?

Vesna: Zanima me klasično gledališče. To je moje gledališče. Rada vidim tudi bolj eksperimentalne predstave, sodobno gledališče, vendar sama nisem te vrste igralka. Rada imam naprimer Shakespeara, Čehova in sodobne dramatike, ki so neverjetno plodoviti. V vsakem primeru rada delam s tekstom, dramsko predlogo. Moja izkušnja z neverbalnim gledališčem je bila lanskoletna Krvava svatba v SSG, avtorski projekt Damirja Zlatarja Freya, odlična izkušnja, ampak še vedno raje prisegam na klasiko.

Maska: Kako pa gledaš na soigralce in režiserje? S katerimi si se najlepše ujela in bi v prihodnosti še sodelovala z njimi?

Vesna: Težko vprašanje. Vsak posebej ima svoje prednosti in slabosti. Kica, Jablanovec, Taufer, Mlakar, Jamnik ... Z vsemi imam zelo lepe izkušnje. Mislim pa, da mora igralec sam najti pot do režiserja, da ga znaš poslušati in razumeti, kaj hoče izvleči iz tebe. Pri nekaterih ta fluid steče zelo hitro, pri drugih gre počasneje, kdaj in kako pravzaprav nikoli do konjca ne razumeš. Zgodi se lahko tudi to, da so vaje za predstavo prava muka, predstava pa potem vseeno uspe.

Maska: Doslej imaš veliko izkušnjo v tržaškem gledališču, in prve vtise si že prespala tudi v Kranju? V čem se ti dve hiši razlikujeta?

Vesna: Obe gledališči sta si po svoje zelo podobni, funkcionirata na podoben način, predvsem po organizaciji in odnosih znotraj gledališča, med tehniki, igralci.. Vem, da je v ljubljanski Drami in v Mestnem gledališču to drugače, v Kranju in Trstu smo si bolj domači, zgodi se, da v tej manjših gledališčih zato organizacija tudi prej zašepa, vendar so odnosi pristni, več je druženja, kar je velika prednost manjših gledališč. Glede repertoarja si ne bi upala primerjati obeh gledališč, a kot vidim, v Kranju obstaja večja želja po modernejših avtorskih predstavah, v Trstu pa se bolj držijo tradicije in se bremzajo pri ekstravaganci, saj je njihova publika ne bi prav razumela, saj prenese manj odmikov v govoru aali v vizualnem smislu. Kadar je vse lepo pošlihtano in jasno, je tržaška publika najbolj zadovoljna. Tako Taufer kot Frey sta v Trstu izpadla prav revolucionarno, čeprav se je začelo že z Malomeščansko svatbo v Jamnikovi režiji in ekstravagantnih, vendar odličnih kostumih Marije Vidau, pa smo poslušali pripombe, da kaj se to pravi, da se igralke sprehajajo po odru napol gol, kar je naravnost smešno. Krvava svadba jim ni bila všeč. Razlog: mutasta predstava. Predstavo Mali medo smo postavili v italijanščini in zavedni tržaški Slovenci so spet zagnali vik in krik, da predstave v italijanščini pomenijo kapitulacijo pred večinskostjo. Publika je tam zelo vplivna in zadrta, kar je na določeni točki tako igralce kot vodstvo precej zamorilo, bolj kot v Kranju, pregovorno zadrti Gorenjci so vendarle bolj odprti.

Tržaški ansambel ni dosti večji kot v Kranju. V Trstu radi angažirajo svoje starejše, tudi že upokojene igralce, da pridejo nastopat kot gostje in zaradi tega se morda zdi, da je ansambel precej večji, pa ni. Bilo nas je komaj dvanajst zaposlenih. 
V Trstu smo bili vsi igralci dejansko zelo zelo povezani med seboj, tudi starejši z mlajšimi, kar je zelo vplivalo na dobro vzdušje v ansamblu. Zabave po predstavah v gledališču smo organizirali sami igralci, starejši in mlajši, sami smo prinesli hrano in pijačo, a to je bilo spontano, potem smo veliko žurali in prepevali. Ampak mislim, da je to bila tudi stvar primorskega temperamenta, zato je tega v Kranju pač manj. Ljudje smo tukaj drugačni.

Maska: Kje vidiš svojo prihodnost kot igralka?

Vesna: Po pravici povedano: ne vem. Odvisno od nadaljevanja moje kranjske zgodbe. Teater mi je tu zelo všeč, tudi zato, ker je majhen in se da lepo delat in sem zadovoljna tukaj. Za sodelovanje z gledališči v Ljubljani še ni prišel čas.

IGRA V UPRIZORITVAH
Anton Tomaž Linhart
ŽUPANOVA MICKA
vloga Micka, njegova hčer
Vinko Möderndorfer
JAZ, BATMAN
vloga Jola
Svetlana Makarovič
MRTVEC PRIDE PO LJUBICO
vloga Druga Micika
Matjaž Zupančič
PESMI ŽIVIH MRTVECEV
vloga Tajnica