Henrik Ibsen

STRAHOVI

Družinska drama

Strahovi so nastali leta 1881 pod naslovom Gengangere (norv. duhovi, strahovi). Drama je bila razglašena za nemoralno in je med takratnim meščanstvom zbudila ogorčenje in odpor, saj se je avtor poleg vprašanja evtanazije dotaknil tudi spolnih bolezni, ki so bili v tedanji družbi tabu.

Z vzponom novega konservativizma in vnovičnim postavljanjem vprašanja ženske »emancipacije« se zdijo Strahovi dejansko še kako današnji strahovi, ki nas iz preteklosti strašijo s ponovnim vznikom preizpraševanja vloge ženske v svetu in družini, pa tudi v družbi nasploh. In ne zgolj to ... Pri Ibsenovih Strahovih se plast za plastjo razpirajo na novo tisti strahovi, ki nas strašijo s poglobljenim vpogledom v zapletena brezna človeških odnosov na horizontu prevlade hipokrizije, moralne sprevrženosti in zategnjenih ter okostenelih družbenih nazorov, ki jim vlada kapital – prav tako kot davnega leta 1881, ko je delo nastalo. Kajti v svetu, ki smo mu priče, ni nič drugače kot v Ibsenovem času, čeprav so se vmes zgodile dve svetovni vojni in seksualna revolucija. Še vedno smo priče prevladi hipokrizije, ki dirigira družbeno sprejemljive norme, prikrivanju resnice, nabijanju krivde, triumfu zlagane morale nad etiko, prevladi t. i. »razuma« ali – bolje rečeno – družbenih norm nad pristnimi čustvi, logiki skrajno spervertiranega kapitalističnega pragmatizma ... in konec koncev »pometanju pod preprogo« vsega, kar bi lahko ogrozilo in zamajalo družbeni red na temeljih, ki sta jih ustoličili Cerkev in Država.

Tako kot Nora so tudi Strahovi za uprizarjanje tiste vrste izziv, ki ne prenese konceptualnega in uprizoritvenega konformizma, saj je v njegovem temelju vpisan odpor prav proti temu večnemu »braniku« meščanske družbe.

Henrik Ibsen

povsem upravičeno velja za »očeta sodobne drame« tako glede tem kot tudi samega uprizarjanja, s katerima je naredil prelomnico v pojmovanju drame kot meščanske okostenele odrske forme. Njegove drame so bile revolucionarne in škandalozne v podiranju ustaljenih pojmovanj in meščanskih klišejev, kakšna naj bo sodobna dramatika in kakšno naj bo sodobno gledališče. Njegova veličina, ki ga je ponesla med klasike, pa izvira predvsem iz njegovega izrazito kritičnega duha in neizmerne pronicljivosti v opazovanju družbenih anomalij ter meščanske hipokrizije, ki se izražajo v najbolj intimnih odnosih znotraj družine in ostajajo že več kot sto let nespremenjeni, ne glede na najrazličnejše politične in družbene spremembe.

Igor Vuk Torbica

je diplomiral na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu. Že med študijem so beograjska gledališča njegove produkcije uvrščala na svoje repertoarje (Pokojnik Branislava Nušića, Bog masakra Yasmine Reza); osvajal je nagrade (študentski grand prix na Studio festu in grand prix na Nušićevih dnevih). Prvi profesionalni projekt, Razbiti vrč, je režiral v Jugoslovanskem dramskem gledališču v Beogradu, predstava pa se je udeležila rekordnega števila festivalov. Nušićeva Žalujoča družina, ki smo jo leta 2017 postavili v koprodukciji s SLG Celje, je bila njegova prva režija v Sloveniji; zanjo je prejel nagrado žlahtni režiser 2017, predstava pa je doživela zavidljivo število ponovitev in številne udeležbe na mednarodnih festivalih (Sterijevo pozorje, 40. Dnevni satire Fadila Hadžića, festival Mesto teater Budva in Gledališki maraton Sombor).

 

Henrik Ibsen
Premiera
11. oktober 2019. Produkcija: Prešernovo gledališče Kranj
Prevajalec
Janko Moder
Režiser
Igor Vuk Torbica
Dramaturginja
Katarina Pejović
Scenograf
Branko Hojnik
Kostumografka
Sara Smrajc Žnidarčič
Skladatelj
Vladimir Petković
Lektorica
Maja Cerar
Oblikovalec luči
Nejc Plevnik
Oblikovalec maske
Matej Pajntar
Igrajo
Helene Alvingova
Vesna Jevnikar
Osvald Alving, njen sin
Blaž Setnikar
Pastor Manders
Borut Veselko
Mizar Engstrand
Peter Musevski
Regine Engstrandova, služkinja
Vesna Pernarčič
Tehnično osebje
Inspicient in rekviziter Jošt Cvikl Šepetalka Judita Polak