Peter Musevski (1965 - 2020)

 

Peter Musevski se je rodil 12. junija 1965 v Ljubljani. Leta 1993 je na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo diplomiral iz dramske igre v razredu Janeza Hočevarja z uprizoritvijo Višnjev vrt. Med leti 1995 do 2003 je bil zaposlen v Primorskem dramskem gledališču, kjer se je uveljavil kot izrazito karakterni igralec, ki je nase opozoril predvsem z realistično igro in z minimalističnimi izraznimi sredstvi. Leta 2003 je Peter dobil angažma v Prešernovem gledališču Kranj, ki mu je ostal zvest do svoje prezgodnje smrti in kjer je ustvaril svoje nepozabne vloge.

Peter Musevski je bil igralec, ki ga je najlepše opisala Mojca Kreft v obrazložitvi Nagrade Prešernovega sklada:

»S študijsko dovršenimi in umetniško vrhunsko odigranimi vlogami Peter Musevski dosega igralsko pretanjene estetske preboje. Zato sodi v vrh svoje umetniško izjemno ustvarjalne igralske generacije. Ko se Peter s svojo ranljivo igralsko naravo sooči s psihološko zapletenim likom ali ko s poetično igralsko ranljivostjo »pripoveduje« tudi na odru »filmsko« zgodbo dramatikovega besedila, mu enostavno moraš verjeti. V tej njegovi neverjetni moči izpovedovanja je tista prava kreativnost, ki jo prepleta z realističnimi prvinami izostrenega igralskega navdiha, talenta in hkrati gradi zgodbo o sebi lastnem razkrivanju natančnih razmerij med danim (besedilnim) in ustvarjenim, ko mora upodabljati/upovedovati z besedo, mimiko, gesto, gibom in s telesom, predvsem pa s pogledom ustvarjati odnose med dramskimi osebami. Pa naj bo krut, nežen, drzen, srečen, vladarski ali norčevski … /…/ Za Petra je značilno, da je prav tisto, kar v svojih igralskih kreacijah zamolči, in način, kako zamolči, resnica, podobna oni, ko spregovori. Ta veliki igralec je ranljiv, osebnostno močan, njegove besede in premolki, tišine in zvoki pomenijo silovit način izpovedovanja, njegova mimika, gibi, hoja so izrazi, ki jih z natančno premišljenostjo ustvarja v igralskih podobah. Preprosto začuti tisto, kar smemo gledalci ujeti kot vrhunske umetniške presežke: skromnost, človeško toplino, srečo.«

Peter Musevski nas je zapustil 18. marca 2020.
Dragi Peter, pogrešamo te!

---

VLOGE V PREŠERNOVEM GLEDALIŠČU KRANJ

  1. 2019 – Prešeren starejši (Oče); Neda R. Bric DR. PREŠEREN, r. Neda R. Bric, Prešernovo gledališče
  2. 2019 – Mizar Engstrand; Henrik Ibsen STRAHOVI, r. Igor Vuk Torbica, Prešernovo gledališče
  3. 2018 - Ankin oče, Nekdo, Debeli blagajničar, Prodajalec trakov, Strojevodja, Natakar, Policist, Otrok, Oče (Šivilja), Ata, Gospod na trgu; Ivan Cankar OB ZORI, r. Žiga Divjak, Prešernovo gledališče Kranj
  4. 2018 - Fran (9 let)/Rak krojač; Fran Levstik, Boris A. Novak KDO JE NAPRAVIL VIDKU SRAJČICO, r. Katja Pegan, Prešernovo gledališče Kranj
  5. 2018 Ibro; Neda R. Bric ZRNO SOLI ali VSE NAJBOLJŠE, MARINA!, r. Neda R. Bric, Prešernovo gledališče Kranj
  6. 2018 Heniek (1919-2001); Tadeusz Słobodzianek NAŠ RAZRED, r. Nina Rajić Kranjac, Prešernovo gledališče Kranj, Mestno gledališče Ptuj, Mini teater Ljubljana
  7. 2017 Lauterbach; Ferdinand Schirach TEROR, r.  Eduard Miler , Prešernovo gledališče Kranj
  8. 2017 Jožef Predsednik, predsednik; Matjaž Zupančič PESMI ŽIVIH MRTVECEV, r. Matjaž Zupančič, Slovensko ljudsko gledališče Celje, Prešernovo gledališče Kranj
  9. 2016 Oče; Spiro Scimone DOL, r. Marko Sosič, Prešernovo gledališče Kranj
  10. 2016 Agaton Arsić; Branislav Nušić ŽALUJOČA DRUŽINA, r. Igor Vuk Torbica, Slovensko ljudsko gledališče Celje, Prešernovo gledališče Kranj
  11. 2016 Marjan; Emil Filipčič, Marko Derganc BUTNSKALA, r. Vito Taufer, Slovensko mladinsko gledališče, Prešernovo gledališče Kranj
  12. 2015 Emir; Vinko Möderndorfer MALI NOČNI KVARTET, r. Vinko Möderndorfer, Prešernovo gledališče Kranj
  13. 2015 glas Bernharda Rothnetja; Daniel Glattauer VSAKIH SEDEM VALOV, r. Alen Jelen, Prešernovo gledališče Kranj, Mestno gledališče Ptuj
  14. 2015 Majerhold, 55; Evald Flisar KOMEDIJA O KONCU SVETA, r. Janez Burger, Prešernovo gledališče Kranj
  15. 2015 Jernej Kopitar, monstrum scientiarum; Ivo Svetina ABC ODER KRIEG, QUASI UNA FANTASIJA, r. Barbara Novakovič Kolenc, Prešernovo gledališče Kranj, Zunajinstitucionalni projekti
  16. 2014 ; Frédéric Sonntag GEORGE KAPLAN, r. Andrej Jaka Vojevec, Prešernovo gledališče Kranj
  17. 2014 Sepp; Franz Xaver Kroetz PRI HLEVARJEVIH, r.  Eduard Miler , Prešernovo gledališče Kranj
  18. 2013 Željkov oče; Vinko Möderndorfer JAZ, BATMAN, r. Vinko Möderndorfer, Prešernovo gledališče Kranj
  19. 2013 Lambert; Harold Pinter PRAZNOVANJE, r. Matjaž Zupančič, Prešernovo gledališče Kranj
  20. 2013 Leonhardt Bitterwolf, sedlarski mojster; Marieluise Fleisser MOČAN ROD, r. Ivica Buljan, Prešernovo gledališče Kranj
  21. 2012 Berač Tomaž; Miha Nemec, Nejc Valenti ROKOVNJAČI, r. Miha Nemec, Prešernovo gledališče Kranj, SNG Nova Gorica
  22. 2012 Varnostnik, Tat; Enrico Luttmann SEN, r. Mateja Koležnik, Prešernovo gledališče Kranj
  23. 2012 Kuligin Fjodor Iljič; Anton Pavlovič Čehov TRI SESTRE, r. Oliver Frljić, Prešernovo gledališče Kranj
  24. 2011 Vlado Kremžar; Vinko Möderndorfer LIMONADA SLOVENICA, r. Vinko Möderndorfer, Prešernovo gledališče Kranj
  25. 2011 Vloga v Martin Crimp KAKO JEMATI NJENO ŽIVLJENJE, r. Jernej Lorenci, Prešernovo gledališče Kranj
  26. 2011 Glas Bernharda Rothnerja; Daniel Glattauer PROTI SEVERNEMU VETRU, r. Alen Jelen, Prešernovo gledališče Kranj, Mestno gledališče Ptuj
  27. 2011 Garcin; Jean-Paul Sartre ZAPRTA VRATA, r. Mare Bulc, Prešernovo gledališče Kranj
  28. 2010 Jakob Ruda; Ivan Cankar JAKOB RUDA, r. Sebastijan Horvat, Prešernovo gledališče Kranj
  29. 2010 Kostnik; Martin Sperr LOVSKE SCENE IZ SPODNJE BAVARSKE, r. Ivica Buljan, Prešernovo gledališče Kranj
  30. 2010 Komar; Ivan Cankar (Blaise Pascal, Etienne de la Boetie, G.W.F. Hegel, Louis Althusser) HLAPCI / komentirana izdaja, r. Matjaž Berger, Prešernovo gledališče Kranj, Anton Podbevšek Teater
  31. 2009 Artemij Filipovič Zemljanik; Nikolaj Vasiljevič Gogolj REVIZOR, r. Mateja Koležnik, Prešernovo gledališče Kranj
  32. 2009 Robert; Desa Muck BLAZNO RESNO O SEKSU, r. Katja Pegan, Prešernovo gledališče Kranj
  33. 2008 Oswald Kogler; Jaan Tätte PREČKANJE AVTOCESTE ALI ZGODBA O ZLATI RIBICI, r. Andreja Kovač, Prešernovo gledališče Kranj
  34. 2008 Jörgen Tesman; Henrik Ibsen HEDDA GABLER, r.  Eduard Miler , Prešernovo gledališče Kranj
  35. 2008 Jean; August Strindberg GOSPODIČNA JULIJA, r. Mateja Koležnik, Prešernovo gledališče Kranj
  36. 2008 Norec; William Shakespeare KRALJ LEAR, r. Tomi Janežič, Gledališče Koper
  37. 2007 Miklavž; Evald Flisar AKVARIJ, r. Dušan Mlakar, Prešernovo gledališče Kranj
  38. 2006 Richard; Zdravko Duša, Martin Crimp PODEŽELJE, r.  Eduard Miler , Prešernovo gledališče Kranj
  39. 2006 Točaj; Gregor Strniša ŽABE ALI PRILIKA O UBOGEM IN BOGATEM LAZARJU, r. Jaka Ivanc, Prešernovo gledališče Kranj
  40. 2006 Miller; Friedrich Schiller SPLETKARSTVO IN LJUBEZEN, r.  Eduard Miler , Prešernovo gledališče Kranj
  41. 2005 Chance; Jerzy Kosinski GOSPOD CHANCE (BEING THERE), r. Ivana Djilas, Prešernovo gledališče Kranj
  42. 2005 Ojdip; Sofokles KRALJ OJDIP, r. Vito Taufer, Prešernovo gledališče Kranj
  43. 2004 Njegov prijatelj; Bertolt Brecht MALOMEŠČANSKA SVATBA, r. VitoTaufer, Prešernovo gledališče Kranj
  44. 2004 Miro; Desa Muck BLAZNO RESNO ZADETI, r. Katja Pegan, Prešernovo gledališče Kranj
  45. 2004 Ledeni in Monter; Marko Kurat NEKAJ DRAGEGA IN POPOLNOMA NEUPORABNEGA, r. Jaša Jamnik, Prešernovo gledališče Kranj
  46. 2003 Kralj Ignac; Witold Gombrowicz IVONA - PRINCESA BURGUNDIJE , r. Vito Taufer, Prešernovo gledališče Kranj
  47. 2003 Henrik; Roland Schimmelpfennig PUSH UP 1-3, r. Mateja Koležnik, Prešernovo gledališče Kranj
  48. 2003 Vito Traube; Rokgre BLOK, r. Matjaž Latin, Prešernovo gledališče Kranj

---

Nagrade

  • Borštnikova nagrada za igro (2018) za skupinsko igralsko kreacijo v predstavi Tadeusza Słobodzianeka Naš razred (režija: Nina Rajić Kranjac, koprodukcija: Prešernovo gledališče Kranj, Mestno gledališče Ptuj ter Mini teater Ljubljana)  
  • Nagrada Prešernovega sklada (2010) za gledališke vloge: Norca v Shakespearovem Kralju Learu, Jeana v Strindbergovi Gospodični Juliji, Jorgena Tesmana v Ibsenovi Heddi Gabler in Oswalda KoglerjaPrečkanju avtoceste ali Zgodbi o zlati ribici ter za filmske vloge: soseda v filmu Za vedno, poslovneža Viktorja v filmu Jaz sem iz Titovega Velesa in Edija v filmu Slovenka
  • Nagrada Staneta Severja (2007) za igralske stvaritve: Točaja/Hudiča v Strniševih Žabah,  Richarda v predstavi Podeželje Martina Crimpa in Miklavža v Flisarjevem Akvariju
  • Priznanje Združenja dramskih umetnikov (ZDUS) Slovenije (2006) za igralske dosežke za vlogi: Ojdipusa, tebanskega kralja v Sofoklesovem Kralju Ojdipusu in Chancea v Gospodu Chanceu Jerzya Kosinskega

Nagrade za filmske vloge

  • Srce Sarajeva za najboljšega igralca (2005) na 11. filmskem festivalu Sarajevo film fest, in sicer za vlogo Petra v filmu Damjana Kozoleta Delo osvobaja
  • Vesna za najboljšega igralca (2005) leta na 8. festivalu slovenskega filma v Portorožu za vlogi v filmih Delo osvobaja Damjana Kozoleta in Uglaševanje Igorja Šterka
  • Stopov igralec leta (2005) za vlogo Petra v filmu Damjana Kozoleta Delo osvobaja
  • Vesna za najboljšega igralca (2003) leta za vlogo v filmu Rezervni deli na 6. festivalu slovenskega filma v Portorožu 
  • Stopov igralec leta (2003) vlogo v filmu Rezervni deli na 6. festivalu slovenskega filma v Portorožu 
  • Najboljši igralec (2002) za vlogo v filmu Kruh in mleko na mednarodnem filmskem festivalu IFF v Valencii
  • Najboljši igralec (2001) za vlogo v filmu Kruh in mleko na mednarodnem filmskem festivalu IFF v Bratislavi
  • Stopov igralec leta (2001) za vlogo v filmu Kruh in mleko na 4. festivalu slovenskega filma v Portorožu

 

Petru v slovo ...

POZNAL SEM ČLOVEKA

Poznal sem človeka, mehkega kot oblak.

Človeka, ki je spoštoval malega človeka.

Človeka, ki je ljubil.

Človeka, katerega sinova sta mu rekla Pero.

Človeka, ki je živel gledališče.

Človeka, ki je bil zaljubljen v kamero.

Človeka v trenirki.

Poznal sem človeka, ki je imel rad pivo, a se mu je odrekel.

Človeka z umazanim avtom.

Človeka, ki bi ga lahko v istem trenutku klofnil in objel.

Človeka, ki je izgubil živce, če ni zadeval prvega servisa.

Človeka pasjeljubca.

Poznal sem človeka, ki ni prenesel krivice.

Človeka, ki ni mogel sprejeti, da so nekateri zli.

Človeka, strastnega kadilca.

Človeka hazarderja.

Človeka odprtega srca.

Poznal sem človeka, ki se je boril z demoni preteklosti in sedanjosti.

Človeka, ki je globoko bolečino zadržal zase.

Človeka, ki se ni naučil teksta, dokler ni bilo nujno.

Človeka z nenavadnim glasbenim okusom, pankerja, ki ni hotel priznati, da mu je všeč tudi blues in ki ga je navduševala narodna glasba Srbije, Bosne in Makedonije.

Poznal sem človeka, ki je obleke znosil do konca.

Človeka, ki je imel rad sir.

Človeka, ki je imel rad sarmo.

Človeka, ki je zapel v slovo svoji mami.

Poznal sem človeka, mehkega kot oblak.

Oblak je odneslo neurje,

ampak prepričan sem: ko bom v nekem vročem poletnem popoldnevu pogledal v modro nebo, bo lahna sapica spet prinesla ta oblak.

Aljoša

Petru v slovo

Sedim za računalnikom in gledam skozi okno, nežno in rahlo naletavajo snežinke. Ni pravi čas zanje, zunaj bi morala biti pomlad. Prejšnjo sredo je že bila, topla, brsteča...Navdajala me je z radostjo, kljub temu groznemu času, ki je ustavil ves svet. Vse bo še dobro, sem si rekla in sem šla nabirat regrat, tik pred večerom, sama, na samoten kraj, da le ne bom kršila strogih, upravičenih zapovedi. Zazvoni telefon, pogledam, Vesna S., bom kasneje klepetala, si rečem, zdaj nabiram regrat, spet zvoni, kasneje si rečem...naberem, se usedem v avto, pogledam telefon, sms od Bernarde, a je res Pero umrl?, pokličem Vesno, obe jokava, nimava besed, kličem drugo Vesno, Mirjam, Marinko...zasedene linije...končno dobim Aljošo...pripeljem se nekako domov....doma Iztok in Juš,  vsi trije smo brez besed...sledi dolg teden telefonskih klicev, dolgih pogovorov, sms-ov, fb objav, nekrologov...slišim se s Petrovo Tanjuško,  jokava...ne morem je objeti....objamem jo na daleč...mislim na Filipa in Ninota...jima v mislih pošiljam moč in objem...na vse njegove...mislim na Pingota, tega srčno dobrega kužata, ki je v Petru našel vso ljubezen, varnost in toplino, ki je do takrat ni imel in poznal...kako zelo ga bodo vsi pogrešali. In potem premišljujem o Petru, kako zelo te bomo vsi mi pogrešali, kako prazen bo teater brez tebe, komu se bomo smejali, na koga se bomo jezili, kako prazno bo na odru, v garderobi, kjer si vedno sedel na kavču z obveznim cigaretom v rokah, v trenirkah in teniskah, kadar so bile vaje ali pa ves urejen med predstavo v smokingu, vojaški uniformi, navadni laneni dolgi srajčki ali pa v fraku in črni pelerini kot Prešeren...takrat sem te zadnjič videla, nisva se poslovila, ker je v gledališču tako, da vsi vedno hitimo in si mislimo, saj se kmalu, še prekmalu spet vidimo.......Perice moj, ne vem, če si vedel, kako zelo smo te imeli radi, kljub nenehnim zdraham, ki jih je v teatru vedno na pretek...ti se jih, če se je le dalo nisi udeleževal, nisi rabil tega, ker si imel toliko vsega za razčistiti v sebi...saj moramo to vsi, ampak ti si s tem živel neprestano, vsaj zadnje mesece pa intenzivno...nismo ti znali pomagati, prisluhniti ja....pomagati pa ti ni znal in mogel nihče...Ko smo v četrtek zvečer pred dvema tednoma sedeli v garderobi in se odločali, da zaradi strašljivega virusa tudi mi prenehamo z vajami za Škofjeloški pasijon, sem sedela na zofi na tvojem mestu; levo na okenski polici sem zagledala tekst Naš razred, na njem je pisalo Pero....spet bo iskal tekst, ko bo maja obnovitvena vaja, sem si mislila....Naš razred ne bo nikoli več tak kot je bil...ena klop je ostala prazna..... v Našem razredu smo se na vsaki predstavi srečali tam nekje onstran...se objeli, poljubili in bili spet skupaj... Nekoč,nekje se spet vidimo. Zunaj sneži, mrzlo je, pomlad se je oddaljila....Perice moj, rada te imam in verjamem,da si zdaj našel svoj mir.

Darja

Dragi Pero,

Rada bi ti rekla samo - hvala za tvojo družbo! Hvala ti, da sem lahko bila del tvojega sna! Usoda naju je povezala bolj, kot sva si upala priznati, kaj šele o tem pogovarjati … Spoznala sva se v med snemanjem Branetovega sna  o naši družini, ki ga je sanjal  neko noč v davnih devetdesetih.  Kot Lojze si vstopil tudi v moj sen in iz svojega in mojega sna odšel kot Prešeren. Nihče drug ne bi mogel tako prepričljivo odigrati pesnika Braneta Bitenca,  kot si ga odigral ti v filmu Lojze se je zbudil tako kot ponavadi, in nihče drug ne bi mogel tako pretresljivo odigrati pesnika Franceta Prešerna, kot si ga ti! Med tema dvema vlogama si  odigral še izjemno veliko diametralno različnih vlog in v vsako si uspel  vtisniti svoj neizbrisno človeški obraz.

Najini poti sta se po Lojzetu prepletli spet v Gorici pri Plešasti pevki. Lepo mi je bilo, ko sva po vajah posedala v gledališkem bifeju ali šla skupaj na kosilo. In potem je čez nekaj let sledilo lepo in tudi razburkano obdobje v našem gledališču … ki je trajalo žal le sedemnajst let! Nepozabno je bilo srečanje s tabo v poljanski kitajski restavraciji, ko sva te z Borutom Veselkom povabila, da postaneš član naše, kot bi ti rekel,  ekipe. Našega razreda!  Naše igralske družine! Nepozabno je bilo zame tudi naše skupno prvomajsko dopustovanje v Tuniziji. Hvala ti za prijetno družbo … in hvala ti za tvoje vloge, brez katerih naše gledališče ne bi bilo nikoli to, kar je! Bil si pesnik med igralci, ki se je najbolje počutil, ko je v bifeju v Šiški s klošarji in ljubljanskimi čudaki pil svoj pir in razmišljal o življenju in vlogah. In ravno ta vez med življenjem in vlogami, ta vez resničnosti s snom, socialnim dnom in umetnostjo,  ti je vdihnila  človečnost, ki si jo vtisnil kot prepoznavno kodo vsaki od svojih vlog tako v gledališču kot na filmu.

Rada bi ti rekla samo, hvala! Hvala za tvoj humor in dvome, hvala za tvoj cinizem in občutljivost, hvala za tvojo milino in šarm, hvala za tvoj čas in hvala, da si mi bil vsa ta leta navdih pri snovanju sna  repertoarja Prešernovega gledališča!  Hvala za tvoj pretanjen občutek za ritem človeškega srca, ki te je ponesel med velikane slovenskega teatra in filma!

Marinka

Dragi Pero,

tako nerada pišem besede v slovo, ker se mi zdi, da je potem to nekaj dokončnega … pa vem, da ni. Samo nekje drugje si. Ko razmišljam o tebi, se spomnim trenutkov, ko sva se smejala, pa tudi tistih, ko sva »merila« moči, vsak po svoje, čeprav sva oba vedela, da bo na koncu vse v redu. In tudi sedaj bo … vse bo v redu, tako si ti vedno rekel in bi tudi sedaj, vem. Le tebe fizično ne bo več med nami. V spominu večno. Hvala ti za vse, za kar enostavno sedaj ne najdem besed, le pozdrav tja v neskončnost bivanja ti pošiljam …

Mirjam, »Šefica« (kot si me prisrčno klical)

Dragi Muso,

Ob tvojem odhodu sem prvič razumela in občutila, zakaj je nastala besedna zveza gledališka družina. Vsa naša življenja, če to hočemo ali ne, so prežeta z našim ustvarjanjem. Takrat ko gre dobro in takrat, ko je najhuje, smo prepleteni drug z drugim. Prazno mesto v naši mali gledališki družini boli. Bolijo spomini na druženja, pogovore, sodelovanje, veselje in žalost, na predstave, v katerih sva sedela drug ob drugem. Težko bo, ko na vprašanje, kako si, ne bo nihče več z iskrenim nasmehom odgovoril s šolsko oceno, pa čeprav je bila tisti dan slaba. Najtežje pa, da ko vaja ne bo najboljša, ne bo nikogar, ki bi bil zadovoljen, ker zdaj ve, da ima še veliko rezerve.  

Drži se in usedi se še kdaj na naš oder ali pa pridi na čik zadaj v kamrico.  

Objem, Vesna J.

Dragi Pero,

težko se poslovim v nekaj besedah, ko pa si niti še zares ne predstavljam, da si odšel. Če ne prej, bom dojel v trenutku, ko spet prestopim prag gledališča. Tam je vendar toliko spominov. Na tvojo iskrenost in preprostost. Kako si znal stvari videti življenjsko, prisluhniti in deliti. To so spomini, ki prikličejo nasmeh.

Blaž

Dragi moj Perice!

Zdajle si bom v spomin nate prižgala cigareto.. naglas si bom dala Mileta Kitića...

Sedemnajst let.

Si moj odrski poljub, bogati snubec, moj Garcin, kolega varnostnik, moj Jean, od Željkota fotr, nesojeni svak, moj bratec, sotrpin za tekočim trakom, moj ljubimec na podeželju, gost v mojem lokalu, moj oče, moj, samo moj Sepp..

Pa si moj kolega. Vedno. Nežen. S široko slovansko dušo. Fer. Včasih otročji. Poln zgodb. Dober foter. Strasten navijač. Pingotov največji fen. Opora. Darežljiv. Trenirkar. Strasten kadilec. Dobra družba. Poslušalec. Poln dvomov. Koketen. Močan. Si naš Pero.

Na zadnji predstavi, sem te pogledala v tvoje lepe oči in, kot bi vedela, rekla: «In tisti zadnji pogled njegovih toplih oči.«

Naj ti bo lepo tam, kjer si. Lepše. Mirnejše. Mi bomo že nekako. Upam.

Aja, pa obljubim ti, da bom pogledala naslednjo Djokovićevo tekmo. Celo. In potem ti bom z oblački cigaretnega dima na nebo zapisala rezultat. Da se boš veselil. Obljubim. Rada te imam.

Vesna, tamala, Slaparca

 

Nekaj moram napisat, zate dragi Pero.

Ampak ti gotovo veš, da mi je to težko. V tem sva si bila podobna. »Klinc pa art!!«

Moji spomini nate. So še zelo živi, saj je bilo par dni nazaj, teden morda. In temu rečem zdaj spomin.

Ravno si se ustavil pred mojo hišo in vstopam v tvoj avto. »Joj Pero, a maš spet superge v avtu?« »Ja no, doma preveč smrdijo!« In sva šla. Priprla sem okno. Na pumpi si na hitro skočil še na en cigaret.

In si govoril, o svoji bolečini, o svoji ljubezni do Tanje in do Filipa in Ninota ... o tem, da nisi ponovil teksta. Ampak saj ga boš, z Judito, ko prideš v teater.

Nisi hotel, da bi si kdo kaj grdega mislil o tebi. Zato si vedno želel ugajat, vsem ... tudi tistim, ki si tega ne zaslužijo. Ti pa si vedno bil Veliko srce, Velika občutljiva duša ... Dober človek.

Brez tebe bo obrekovalnica prazna, premalo megle, ki bi prekrila tvoje prazno mesto, ki nikoli ne bo zapolnjeno.

Pogrešam te in pogrešala te bom, dragi Pero. Tako kot vsi, katerih src si se dotaknil.

Vesna P.

 

Peter...17 let skupaj

Sodelovala v vseh predstavah,se pogovarjala...veliko

veliko osebno...

vem, kdo si...

nikoli, kdo nisi...

tvoj glas je bil vedno umirjen, kot, da je vse dobro

bilo je ... vedel si več ...

tudi v priliki težkih trenutkov si vzel več od vsega, kar ti je ležalo v duši... ne bom ti nič velikega rekel... le, da sem te vedno imel rad

in vedno bom slišal tvoj glas: "gremo do konca"

Hvala ti za vse,Pero moj <3

Ciril

Dragi Peter,

spominjala se te bom, kot preprostega in skromnega človeka, obenem pa kot igralca z velikim srcem. V našem gledališču bo večno praznina brez tebe. Dragi Perice, vedno se bom ozirala po gledališču od kod boš prišel, se mi nasmehnil in mi rekel, kot si mi rekel samo ti: "Ej, Bojanče, kako gre?"

Upam, da ti bo lažje tam. Počivaj v miru.

Bojana F.

Dragi Pero,

iskren, izjemno sočuten in dobrodušen človek si bil. Redkost v današnjem svetu. Gledališče brez tebe ne bo več takšno kot je bilo. Manjkal nam boš.

Gaja

Dragi Peter,

znal si biti v tišini

v tvojem blagem in toplem pogledu smo lahko iskali poti do svojega miru

želel bi si študirati anatomijo tvojega nasmeha finese človečnosti veličino majhnih, ki si jih upodabljal v migotanju svoje duše sumim, da bi bil angel, brez kril lahen,

na nebu bel oblak, me bo spominjal nate.

Milan

Dragi Peter,

poznala sva se kratek čas, a vendar dovolj dolgo, da sva lahko kdaj poklepetala. Kljub tvoji veličini nisem niti enkrat dobila občutka, da si ti nekaj več in jaz nekaj manj. Bil si tako preprost, dostopen, prijazen in prav nič vzvišen. Da, velik si bil – kot igralec in kot človek. Ohranila te bom v lepem spominu.

 Anja

Dragi Peter!

Še vedno si z nami in naj ti tudi tam sveti sonce, kot na današnji dan. Pogrešam te!

Judita

Pero. Na odru v prvi vrsti, mojster svojega poklica. Za odrom zadržan, spoštljiv, razumevajoč. S svojo prisotnostjo si sam razsvetlil oder, nisi potreboval veliko moje pomoči. Spominov je veliko, a ne bom dolgovezil. Tudi ti nisi. Srečno.

Nejc

Peter, počivaj v miru.

Katja

Peter,

tišlerji smo s teboj.

Boštjan

Peter,

počivaj v miru. Naj ti bo lahka zemlja.

Bojana B.

 

Dragi Peter,

komaj sem te "spoznala" pa si že odšel. Poznala sem te seveda že dolgo, preko tvojih izjemnih vlog. Vedno si se mi zdel sijajen igralec ... tako velik, a obenem tako človeški. Nisem vedela, da bo najin prvi stisk roke obenem tudi zadnji... žal mi je za to... veselila sem se, da te bom še večkrat srečala na gledaliških hodnikih. Vedno sem od tvojih kolegov o tebi slišala same lepe stvari... predvsem to, kako so te vsi imeli radi. Samo en stisk roke... vendar tvojega toplega, prijaznega in milega pogleda ne bom nikoli pozabila ... naj ti bo lepo nad zvezdami.

Eva

 

V tej sezoni nastopa
Ferdinand von Schirach
TEROR
vloga Lauterbach
Tadeusz Słobodzianek
NAŠ RAZRED
vloga Heniek (1919–2001)
Boris A. Novak
KDO JE NAPRAVIL VIDKU SRAJČICO
vloga Fran (9 let)/Rak krojač
OB ZORI
vloga Ankin oče, Nekdo, Debeli blagajničar, Prodajalec trakov, Strojevodja, Natakar, Policist, Otrok, Oče (Šivilja), Ata, Gospod na trgu
Henrik Ibsen
STRAHOVI
vloga Mizar Engstrand
Neda R. Bric
DR. PREŠEREN
vloga Prešeren starejši (Oče)
Revija Zarja
Sonja Javornik
09. 10. 2018

/... Ljudje razumejo različne škandale v rumenem tisku kot »preseravanje« igralcev, čeprav se lahko za tem skrivajo strašne stvari. Ne vedo pa, da se za vsem tem, kar se dozdeva kot zabava, skriva trdo delo./

[pdf , 611 kb]
Delo
Slavko Pezdir
05. 02. 2010

/… ob študiju te vloge, je doživljal določene težke trenutke iz svojega zasebnega življenja, ki so naenkrat na odru postali silovito resnični: » Na določenih mestih sem dosegel popolno zlitje zasebne izkušnje in dramskega lika … /

Zmagice za uro ali dve ustvarjalnega zadoščenja [pdf , 371 kb]
Gorenjski glas
Igor Kavčič
02. 02. 2010

/ … po značaju sem človek, ki ne teka naokrog, kadar pride v veliko mesto, ampak se usede dol in čaka, da gre mesto okrog njega … /

Hitro začutim značaje [pdf , 587 kb]
Delo - Sobotna priloga
Vesna Milek
03. 10. 2009

/ … spomnim se, kako me je po projekciji filma ustavil in mi dal roko: "Opasno dobro, Musevski. Opasno dobro". Se mi je zdelo prav malo čudno, da mi kaj takega reče predsednik žirije … /

Ne ravno mali, srednje velik človek [pdf , 1.7 mb]
Story
13. 03. 2009

/ … spomnim se, da sem na ulici v Makedoniji srečal nekega žalostnega moškega in ga vprašal: »Kako je, majstore, kako živiš?«, on pa mi je odgovoril, da človek lahko vse zdrži, samo krivice ne … /

Makedonija je topla dežela [pdf , 170 kb]
Nedelo
Katja Golob
07. 12. 2008

/ … kje so kompetence? Če je nekdo režiser, je režiser, in do tega se je treba tako obnašati. Vsak naj dela svoje delo, ne pa da drugim soli pamet … /

Peter Musevski, igralec [pdf , 443 kb]
IGRA V UPRIZORITVAH
Ferdinand von Schirach
TEROR
vloga Lauterbach
Tadeusz Słobodzianek
NAŠ RAZRED
vloga Heniek (1919–2001)
Boris A. Novak
KDO JE NAPRAVIL VIDKU SRAJČICO
vloga Fran (9 let)/Rak krojač
OB ZORI
vloga Ankin oče, Nekdo, Debeli blagajničar, Prodajalec trakov, Strojevodja, Natakar, Policist, Otrok, Oče (Šivilja), Ata, Gospod na trgu
Henrik Ibsen
STRAHOVI
vloga Mizar Engstrand
Neda R. Bric
DR. PREŠEREN
vloga Prešeren starejši (Oče)