Thomas Bernhard

PRED UPOKOJITVIJO

Komedija o nemški duši
Zatrto in prikrito »negovanje« nacističnih korenin in idealov skozi zgodbo bivšega nacista in njegovih dveh sester, hkrati pa pretresljiv prikaz sprevrženih in deformiranih odnosov v družini kot seveda tudi v družbi nasploh.

O predstavi

Thomas Bernhard velja – ob Elfriede Jelinek in Petru Handkeju – za najpomembnejšega povojnega avstrijskega pisatelja in dramatika. Za svoje delo je prejel več prestižnih nagrad, med drugim tudi avstrijsko državno nagrado za literaturo (1968) in Büchnerjevo nagrado (1970), iz česar se je s svojo kot britev ostro kritičnostjo in cinizmom ponorčeval v knjigi Vse moje nagrade. Po »nemški tetralogiji« (Elfriede Jelinek: Drame princes, Martin Sperr: Lovske scene s Spodnje Bavarske, Marieluise Fleisser: Močan rod, Franz Xaver Kroetz: Pri Hlevarjevih) v Prešernovem gledališču seveda ni naključje, da to sezono uvrščamo na program enega izmed največjih kritikov ponarejene družbe in odnosov, ki si je prav zaradi svoje neizprosnosti in kontroverznosti prislužil v Avstriji naziv »skrunilec gnezda«. Romani in drame, v katerih ne skriva odkritega odpora do avstrijske družbe, so že za časa njegovega življenja sprožali burne odzive in škandale v avstrijski javnosti do te mere, da je Bernhard v avstrijskem gledališkem prostoru celo prepovedal uprizarjanje svojih dram. Največkrat je bil vzrok temu prav njegovo neumorno razkrivanje tabu teme nacizma in nerazrešenih travm v zvezi z nacistično preteklostjo kot tudi sedanjostjo v Avstriji. In natanko to je tudi tema dramskega besedila Pred upokojitvijo, ki jo je sam podnaslovil kot komedijo o nemški duši.

Bernhardovi kritiki in radikalnosti ni ušel pravzaprav nihče, še posebej ne sprenevedava morala malomeščanske kulturniške srenje in elitnih kvaziustvarjalcev. V svojih delih je izoblikoval svojevrsten in prepoznaven, do zadnje tančine izbrušen slog, ki se ves čas giblje na meji tragikomičnega, v njih pa prikazuje brezupen poskus posameznikov, kako s pomočjo umetnosti premagati minljivost in kako v svetu ponarejenih odnosov ohraniti avtentičnost. V drami Pred upokojitvijo obravnava temo zatrtega in prikritega »negovanja« nacističnih korenin in idealov skozi zgodbo bivšega nacista in njegovih dveh sester, hkrati pa se skozi njihove odnose razpira pretresljiv prikaz sprevrženih in deformiranih odnosov v družini kot seveda tudi v družbi nasploh.

O režiserki

Mateja Koležnik je v našem gledališču ustvarila že vrsto uspešnih predstav – Sen Enrica Luttmana, Revizorja N. V. Gogolja, PUSH UP 1–3 Rolanda Schimmelpfenniga, Gospodično Julijo Augusta Strindberga, Kako sem se naučila voziti Paule Vogel, če omenimo samo nekatere. Za svoje delo je prejela že vrsto nagrad in priznanj, nazadnje na lanskem Borštnikovem srečanju nagrado za režijo uprizoritve Moderne nô drame v izvedbi Slovenskega stalnega gledališča Trst. Ob prepoznavnem režijskem stilu in dejstvu, da zadnja leta uspešno režira tudi v nemškem prostoru, je gotovo najboljša izbira za režijo Bernhardovega besedila, saj tako bravurozno izpiljena pisava dobesedno »kliče« po prav tako izpiljenem in bravuroznem režijskem videnju.

 

Festivala

Festival Virkas 2016, Virovitica, Hrvaška
51. Festival Borštnikovo srečanje 2016

Borštnikove nagrade

Za igro - Vesna Jevnikar
Za režijo - Mateja Koležnik
Za celostno vizualno podobo uprizoritve -
kolektiv ustvarjalcev

 

Gorenjski glas
Igor Kavčič
18. 12. 2016

Ne delajmo se, da se nas ne tiče

Prešernovo gledališče je s tremi nagradami za dramo Pred upokojitvijo na letošnjem Borštnikovem srečanju zabeležilo enega največjih uspehov v svoji zgodovini. Z najboljšo režijo v slovenskih gledališčih se bo eno leto ponašala režiserka Mateja Koležnik.

/.../

»Vem, da sem težak človek in zahtevna režiserka. Moje delo je moje življenje in z leti nimam absolutno nobene tolerance več do ljudi, ki jim je delo v gledališču samo služba oziroma nuja, zato da imajo socialno varnost. V tem smislu sem z leti vedno bolj pasja.«

Gorenjski glas
Igor Kavčič
16. 12. 2016

Intervju z režiserko Matejo Koležnik v Gorenjskem glasu.

POSTCARDS FROM THE GODS
Andrew Hydon
26. 10. 2016

Pred upokojitvijo – Prešernovo gledališče Kranj

Izvirnik je dostopen na blogu Postcards from the Gods, ki ga piše Andrew Haydon, priznani kritik angleškega časnika The Guardian.

 

[repriza 21/10/16, na Borštnikovem srečanju v Mariboru]

Pred upokojitvijo Thomasa Bernharda je FANTASTIČNA igra. Strupena in ostra je, kakor se ne spomnim, da bi bila kakšna druga, ki sem jo kdaj videl. In zagotovo je njena vsebina ostrejša kakor vsebina večine drugih iger. Napisana leta 1979 je nekakšen brutalen izliv sovraštva o (in iz) avstrijski nepriznani, nepreizpraševani, nepredelani nacistični preteklosti.

Začne se s Claro¤ in Vero, ki sedita v dnevni sobi. Clara govori, Vera sedi v invalidskem vozičku, Clara jo opiše kot gluho in nemo. Zdi se, da Vera sliši Claro in ji tudi odgovarja. Nejasno je, ali se to res dogaja ali pa je igra – no – igra. (Pozneje se nakaže možnost, da Vera »igra vlogo« – a je spet dvoumno, če to pomeni dejansko, ali [je] zdaj *zares* gluha in nema v svetu igre in simbolično v njihovih življenjih). Pogovarjata se o Rudolfu Höllerju (Borut Veselko). Hitro postane jasno, da je Höller neskesan nekdanji komandant koncentracijskega taborišča, ki nocoj praznuje Himmlerjev rojstni dan; vaja, ki vključuje to, da si nadene svojo popolno esesovsko uniformo.

Kakor Kroetzova Glasba po željah iz leta 1971 v drugem delu festivala, igra zdaj do določene mere deluje kot zgodovinski dokument. Leta 1979 pa je morala biti dinamit, saj so taki ljudje dejansko obstajali, morda so si njeno premiero celo ogledali sedeči poleg vas v gledališču.  

Pri tej postavitvi pa je fascinantno, depresivno in vznemirljivo to, da –  kljub stiliziranim lasuljam in tapetam iz sedemdesetih – še vedno jasno in rezko odmeva od rastočega ali celo glasnejšega ponovnega vzpona skrajno desničarskih strank po vsej Evropi. Sediš takole sredi Maribora, v Sloveniji, lepo pospravljen tik ob avstrijski meji in veš (celo če si Anglež), da se ne moreš distancirati od teh zločinov. In tudi igra to ve. Cela stvar je, v bistvu, prav v tolikšni meri prikazovanje sodobne post-brexitovske Britanije, kakor je prikazovanje Avstrije ali Nemčije. Ne strinjam se s teorijo, da vas zgodovinski kostumi in/ali druga država nekako »odvežejo odgovornosti«. Če sploh kaj – in ne želim se spuščati v Goodwinov zakon – če lahko primerjate stanje, v katerem je zdaj vaša država, z bivšimi nacisti v Avstriji, potem je to diametralno nasprotje od »odveze«. To je najbolj nujno potrebna in sodobna igra kar sem jih videl letos.

Prav tako k temu pripomore, da je predstava Mateje Koležnik svojevrstna perfekcija. Na eni strani gre za neke vrste wilsonovski plaz tikov in stiliziranega trzanja, hkrati pa jasnosti in neposrednosti resničnega nasilja. [Povedali so mi, da so vse njene predstave videti enako in delujejo enako, ampak a) nikoli prej še nisem nobene videl, b) ne moti me, če ima režiser svoj slog, zato dobi vse točke za to, kar se mi zdi, da je bila ena od najbolj osupljivo dobro izvedenih predstav v Sloveniji.] Oblikovanje Mojce Kocbek Vilmos – odžagan kot sobe, ki nekako se dviguje  z malega odra SNG (podobno kot v gledališču Royal Court) je prav tako briljantno, in popolno ga dopolnjujejo kostumi Alana Hranitelja in luč Bojana Hudernika (večinoma en sam velikanski reflektor, usmerjen naravnost v sredino sobe z desne strani parterja – briljantno).

Igra ne prinaša ganljive ali katarzične resolucije. Bolj vam v naročje izprazni golido dreka in vas prisili, da premišljujete o njem. To je igra, ki bi se prelepo – mislim – vključila v nov režim gledališča Gate (in Kristus, prelepo bi spadala, v HOME, saj veste, na kaj namigujem), ampak, ja. Mogoče sem v svojem navdušenju igri odžagal kakšne robove in nianse, ampak to je prvi Bernhardov komad, ki sem ga zares *dojel* in zdaj hočem, da ga vsi vidijo.

 

¤ pri zapisu je prišlo do napake: Vera je tista, ki govori o nemi in gluhi služkinji, Clara jo posluša. (op. ur.)

Gorenjski glas
Igor Kavčič
25. 10. 2016

O kar treh prejetih nagradah na 51. Borštnikovem srečanju se je Igor Kavčič razpisal v Gorenjskem glasu.

Radio Kranj
Peter Šalamon
24. 10. 2016

/… Predvsem pa je bilo zahtevno, ker je režiserka Mateja zahtevala in iskala nek nov, drugačen način igre in vsakič, ko se spopadaš z nečem, kar je novo, kar je drugačno, je seveda težko, ker nimaš nekih oprimkov, kjer bi se počutil varnega in moraš slepo zaupat tako režiserju kot sebi pa tudi tekstu in vse te dvome nekako odmislit …/

rtvslo.si
N. Ar.
09. 02. 2016

Članek na rtvslo.si z naslovom 85 let od rojstva Thomasa Bernharda, "skrunilca (avstrijskega) gnezda"

Ženska
Mirjam Novak
02. 11. 2015

Iz kritike Mirjam Novak: "Nastopajoči zaigrajo s polno telesno in mentalno predanostjo..."

Delo
Matej Bogataj
09. 10. 2015

Iz kritike Mateja Bogataja: "Režija Mateje Koležnik si je vzela čas in Bernharda postavila v bližino komedije, kolikor so za to značilne mehaničnost, togost, neživljenjskost karakterjev, hkrati pa podložila s spominom na burlesko in filmsko grozljivko iz časov ekspresionizma, omogočila tri velike vloge in nas spomnila na grumovski stavek : le kaj vse se dogaja za temi stenami?"

Gorenjski glas
Igor Kavčič
29. 09. 2015

Kritika Igorja Kavčiča z Gorenjskega glasu z naslovom Ne spomin, strah je, ki grize, ki med drugim pravi: "Igralski trio je izjemen."

Radio Slovenija 1
Staša Grahek
27. 09. 2015

Kritika Staše Grahek na Radiu Slovenija 1.

"Borut Veselko in Vesna Jevnikar, kot Rudolf in Vera, ter Darja Reichman kot Klara, v utesnjeni trikotni sobi prepričljivo spletejo mučno in grozljivo mrežo zapletenih odnosov med rablji, njihovimi pomočniki in žrtvami."

Delo
Ženja Leiler
26. 09. 2015

Ženja Leiler o Bernhardovi kritiki lahkosti molka.

"V verzih napisano dramsko besedilo, ki ga sestavlja tako rekoč aristotelovska enotnost kraja, časa in dogajanja, je dobrih 35 let po nastanku še vedno aktualno. Tudi za slovensko družbo, ki je zaradi svoje potlačitve polpreteklosti zablokirana in usodno razdeljena. Že res, da se Bernhard v svojih delih odkrito posmehuje, prezira in sovraži predvsem povojno Avstrijo, vendar je njegova kritika še najostreje usmerjena proti neskončni lahkosti molka, ki neko družbo, zaznamovano s potlačenimi tabuji, neprestano generira v njenem sprevrženem udobju."

Dnevnik
Mojca Pišek
26. 09. 2015

Portret Thomasa Bernharda izpod peresa Mojce Pišek z naslovom Ljubezen, ljudje, svet - vse na slabem glasu.

Pogledi
Zala Dobovšek
23. 09. 2015

Intervju z režiserko predstave Matejo Koležnik z naslovom Bernhard je orjaški in zahteven zalogaj. Z njo se je pogovarjala Zala Dobovšek.

"Bernhardovske monologe razumem kot nenehno ponavljanje izpraznjenih verbalnih in mentalnih vzorcev, ki služijo temu, da preglasijo notranjo misel. Njegovi junaki govorijo zato, da se ne bi slišali. Da ne bi mislili. Govorijo, da sploh lahko bivajo."

Delo, Gorenjski glas, Radio Slovenija
Različni avtorji
I

O kar treh prejetih nagradah na 51. Borštnikovem srečanju se je Igor Kavčič razpisal v Gorenjskem glasu.

Thomas Bernhard
Premiera
26. september 2015
90 minut brez odmora
Naslov izvirnika
Vor dem Ruhestand
Režiserka
Mateja Koležnik
Prevajalka
Lučka Jenčič
Dramaturginji
Amelia Kraigher in Nika Leskovšek
Scenografka
Mojca Kocbek Vimos
Kostumograf
Alan Hranitelj
Koreografka
Magdalena Reiter
Video
Andrej Intihar
Lektorica
Barbara Rogelj
Igrajo
Rudolf Höller
Borut Veselko
Clara
Darja Reichman
Vera
Vesna Jevnikar