Oče Romuald/Lovrenc Marušič

ŠKOFJELOŠKI PASIJON

Duhovna drama
Duhovna drama

Oče Romuald/Lovrenc Marušič

ŠKOFJELOŠKI PASIJON

Uprizoritvena različica besedila Škofjeloški pasijon je nastala z ekipo ustvarjalcev med procesom vaj

 

Misterij Škofjeloški pasijon ali Processio Locopolitana je najstarejše ohranjeno dramsko delo v knjižni slovenščini (z začetka 18. stoletja z govornimi posebnostmi lokalnega okolja) in najstarejša ohranjena evropska režijska knjiga, edina iz baročnega obdobja. Gre za kulturni spomenik, ki ga je na eni strani ustvarila tradicija ljudske pobožnosti, saj se je pred zapisom znanje o pasijonu prenašalo iz generacije v generacijo, na drugi strani pa temelji na tradiciji starejših besedil slovenskih spokornih procesij in se zgleduje po tradiciji sočasnih srednjeevropskih procesij. Njegova izvirna posebnost je v tem, da združuje prvine mediteranskih procesij (pobožnost je potekala v obliki procesije, tako da so se skozi mesto pomikale skupine nastopajočih – deloma na vozovih, deloma na nosilih) in bolj germanske (srednjeevropske) elemente velikonočnih duhovnih iger z igralci in dramsko strukturo.

Besedilo je leta 1721 zapisal škofjeloški kapucin pater Romuald, rojen kot Lovrenc Marušič v Štandrežu pri Gorici (1676–1748). Med letoma 1715 in 1727 je v Škofji Loki deloval kot pridigar in voditelj procesije (magister processionis) – spokorne pobožnosti na veliki petek. V 863 rimanih verzih se pred nami odvije svetopisemska odrešenjska zgodba, ki velja za eno najlepših dramskih pesnitev v slovenski literaturi, ki je v dvajsetem stoletju dobila ime Škofjeloški pasijon; prvotni namen je bil približati svetopisemsko zgodbo preprostemu človeku in ga spodbuditi za dejavno duhovno življenje.

Vsebina Škofjeloškega pasijona nam v 13 podobah prikazuje zgodovino odrešenja, ki se začne s starozaveznim izgonom Adama in Eve iz raja, ko se zgodi človekov padec v greh, ki je delo hudobnega duha. Poslej na svetu zavlada Smrt, ki ji nihče ne uide: »… vse, kar živi na sveti, imam pod moja oblast vzet …«; tako se v mrtvaškem sprevodu (dans macabre) zvrstijo vsi od papeža, kardinalov, kralja pa vse do meščana, kmeta in zadnjega berača. Usoda večne pogube je pretresljivo prikazana v prizoru pekla, kjer pride grešna duša pod oblast Luciferja in njegovih pajdašev. Sledi drugi del pasijona, ki je osnovan na tradiciji pobožnosti križevega pota od Jezusovega vstopa v Jeruzalem na cvetno nedeljo, zadnje večerje, njegovega krvavega pota v vrtu Getsemani, Judove izdaje in zatajitve učencev, obsodbe pred Poncijem Pilatom ter smrti na križu. V tretjem delu sledi razplet s prizori kralja Davida, skrinje zaveze in božjega groba. Kristusova smrt je zmaga nad zlom, zato ga izvirno v slavnostnem sprevodu nosijo po mestu kot velikega zmagovalca. Do vstajenja na veliki ponedeljek vendarle še vlada žalost, zato godbeniki igrajo žalostinko. Potrebno je razumeti, da so pasijon vedno izvajali na veliki petek, zato žalost pomeni le prehodno obdobje, ki bo prineslo tudi telesno zmago nad smrtjo, tako da je zgodba Škofjeloškega pasijona svetla in polna upanja. Zgodba Škofjeloškega pasijona se zato konča šele po koncu igre – vsakokrat v svetu tu in zdaj.

»Pasijon ima namreč veliko nivojev, po mojem mnenju je bližje epu kot dramskemu besedilu, s katerim se pretežno ukvarjam pri svojem delu. Poleg tega Pasijon vsebuje temeljne civilizacijske arhetipe: od raja, pasijona pa vse do – tako kot to jaz razumem v svoji imaginaciji – razodetja. /…/ V bistvu je bil Škofjeloški pasijon neke vrste štafeta mladosti. Če uporabim to primero, smo to štafeto mladosti ponotranjili, zato ne gre niti toliko za (ukvarjanje s) praizkušnjo niti ne za to, da bi želeli narediti nekakšno kontraškofjeloško izkušnjo; smo jo pa vrgli skozi sito našega časa.«

(Jernej Lorenci)

GLEDALIŠKI LIST

Jernej Lorenci 

(Foto: Nada Žgank)

se je v Prešernovem gledališču Kranj prvič predstavil z drzno postavitvijo kultnega besedila sodobne dramatike Kako jemati njeno življenje Martina Crimpa (2011). Leta 2014 je za svoje delo prejel nagrado Prešernovega sklada, istega leta pa je s kranjskim ansamblom na oder postavil poetično besedilo Mrtvec pride po ljubico Svetlane Makarovič; predstava, ki je postala ena pomembnejših stvaritev sodobnega slovenskega gledališča, je prejela številne domače in mednarodne nagrade. Pod njegovim režijskim vodstvom je leta 2017 nastal avtorski projekt Stenica, ki je na 48. Tednu slovenske drame prejel Šeligovo nagrado ter nagrado občinstva. Istega leta je Lorenci prejel nagrado Evropske komisije za gledališče Premio Europa, najpomembnejše priznanje v evropskem gledališču. Žirija je v utemeljitvi zapisala, da je v tem »modrem režiserju« videla ustvarjalca »nove gledališke realnosti«, ki je zaznamovala vse dobitnike te najvišje evropske nagrade za gledališče, med drugim tudi Petra Brooka in Harolda Pinterja.

Oče Romuald/Lovrenc Marušič
Premiera
Premieri: 10.septembra 2020 Prešernovo gledališče Kranj, 24. oktobra 2020 Mestno gledališče Ptuj Koprodukcija Prešernovega gledališča Kranj z Mestnim gledališčem Ptuj
95 min, brez odmora
Režiser
Jernej Lorenci
Dramaturg
Matic Starina
Koreograf in asistent režiserja
Gregor Luštek
Scenograf
Branko Hojnik
Kostumografka
Belinda Radulović
Skladatelj
Branko Rožman
Lektorica
Maja Cerar
Oblikovalec svetlobe
Borut Bučinel
Oblikovalec maske
Matej Pajntar
Zahvaljujemo se gospodu Ludviku Kaluži za konzultacije v zvezi z jezikom Škofjeloškega pasijona
Igrajo
Darja Reichman
Blaž Setnikar
Miha Rodman
Doroteja Nadrah k. g.
Miranda Trnjanin k. g.
Gregor Zorc k. g.
Pesem 'Oljsko goro tiha noč pokriva' na posnetku poje
Pipa Lorenci
Tehnično osebje
Tehnično osebje PG Kranj Tehnični vodja mag. Igor Berginc Inspicient in rekviziter Ciril Roblek Šepetalka Judita Polak Lučni mojster Nejc Plevnik Tonski mojster Tim Kosi Frizer in masker Matej Pajntar Garderoberka Bojana Fornazarič Odrski tehniki Robert Rajgelj, Boštjan Marčun, Marko Kranjc Kamberov, Jošt Cvikl Tehnično osebje MG Ptuj Tehnični vodja Sandi Žuran Lučni mojster Simon Medved Tonski mojster Danijel Vogrinec Rekviziterka in garderoberka Irena Meško Odrski in scenski mojster Andrej Cizerl Kodrič