[Senzorialno gledališče] sega vse do začetkov gledališča. V Elevzijskih skrivnostih (igrah) in grškem gledališču so bile predstave prežete z vonji: cvetje, sadje, živalska kri in meso žrtev, vino, med, libacije, kadilo...

"Igralska zasedba je v svojih vlogah odlična, med njuno igro pa je prisotna tudi interakcija z občinstvom, ki zajema deljenje dišav in občasno tudi nagovarjanje in spodbujanje k razmišljanju o vprašanjih, ki se vsem zdijo tako nemogoča in zapletena, vendar bo odgovor nanje večno ostal preprost."

Uprizoritev nas  učinkovito transportira k neki obali, postanemo del tamkajšnje skupnosti, ki posluša Gibranove dragocene uvide. Na gledalca deluje kot meditativna ura, ki misli hkrati razburka in pomiri. /…/ Igralca vznemirita čute gledalcev z ognjem, eteričnimi olji, sadjem in dotikom razbeljenih jader, ki nežno pobožajo glave gledalcev – pri tem pa ohranjata občutek rituala in spustita času čas. To je predstava, ki se topi v telesu. /…/ 

/... Skozi nežno prežemanje z vsemi navedenimi prvinami beseda tako sčasoma postaja »meso«, zgoščeno tkivo spretno sinhroniziranih čutnih sporočil, ki nagovarja razprto gledalčevo občutljivost – in mu hkrati ponuja nevsakdanje gledališko doživetje. /

/... Miha Rodman v vlogi Preroka in Maruša Oblak v vlogi Almitre ob Prerokovem glasu (Vladimir Jurc) in zvočni podpori (Peter Penko, Tine Terlep in Igor Meglič) ter video projekcijah v senzualni interakciji z gledalci (dotik, vonj, sluh ...) pretanjeno, v umirjenem ritmu podajata Gibranovo besedilo. S simbolno govorico (jabolka, grozdje, vino, prst, drevo, zavesa, ladja ...) popeljeta gledalca na 'duhovno pot od rojstva do smrti' oziroma natančneje z gore spremenitve prek evharistije, vrta trpljenja do zarje vstajenja. .../

/… Premierna publika je v popolnosti odprla vse čute in je vseskozi pozorno in v popolni tišini spremljala dogajanje na odru in ob njem ter v simbolnih potezah obeh akterjev, na primer 'evharistiji' podajanja esenc vonja ob zaključku, tudi sodelovala. Lahko bi rekli – na ta način tudi sprejemala Prerokove nauke. Prestava Prerok bo v Prešernovo gledališče vsekakor privabila tudi novo publiko. Tisti, ki ste Preroka brali, si boste z zanimanjem ogledali tudi predstavo, tisti, ki ga niste in ste videli predstavo, boste z veseljem posegli po knjigi .../

/... Uprizoritev v režiji Barbare Pie Jenič se osredotoči na nekatere tematske drobce Preroka, kot so prijateljstvo, dar, otroci, revščina, smrt in ljubezen, ki jih odrsko razpira v umirjenem, upočasnjenem ritmu skozi simbolne in arhetipske slike ter senzualno obogateno. Nastopajoča Maruša Oblak in Miha Rodman ob sugestivni zvočni podpori Petra Penka, Tineta Terlepa in Igorja Megliča ter video projekcijah subtilno sporočilo o temeljni povezanosti nasprotij podajata govorno jasno in trezno, z učinkovito uporabo vonjav, rekvizitov in scene. Pomensko in duhovno nabitost Preroka, ki je današnji dobi kar nekako tuja, predstava tako nagovarja in odpira skozi gledalčevo čutno dovzetnost in občutljivost, lastno efemernosti gledališkega trenutka, kar gledališki dogodek pravzaprav naredi edinstven in nepovraten .../

/... Dobro bi bilo, da bi bilo več takih milo lepih predstav, ki nagovarjajo srce in dušo. Potrebujemo tudi svetlobo, ne samo teme. Tukaj nocoj smo doživeli hvalnico življenju. Življenje je vredno hvaliti in živo živeti. /

/... Predstava je zelo estetska. Všeč mi je bilo, da so na odru kot scenski pripomočki prisotni vsi naravni elementi: ogenj, voda, zemlja in zrak. V predstavi spoznamo vse dobro in vse slabo, kar počne človek. Hkrati pa vidimo tudi, da ni vse tako črno, kot se nam včasih zdi, da lahko vedno posadimo novo drevo in gre življenje naprej. /

/... Predstava Prerok ni zgolj čutno, temveč je nadčutno doživetje / … / celostna umetnina, ki gledališču vrača dostojanstvo in celi. Celi tako slehernika kot tudi ta zblazneli svet. /

/... To je bil tako poglobljen večer, da ga bom gotovo ponovila. Predstava me je prevzela kot celota. Vse je delovalo. Zvok, luč, scena je magična, igralca sta izjemna. Glede na besedilo bi lahko šla tudi v patetiko, pa sta nastopila s tako premišljenim občutkom, da človeka globoko gane. /

Prerok je ena tistih predstav režiserke Barbare Pie Jenič, v katerih človek, gledalec, gledalka, občuti, da aplavz ob koncu kar nekako zmoti svečanost, globino, neizmernost besed, ki so izrečene na odru. Predstava na kranjskem odru je umetniško in duhovno doživetje, kakršnih danes na odrih zelo manjka.