V bogatem opusu Stanisława Ignacya Witkiewicza (1885-1939), slikarja, filozofa, teoretika, romanopisca, publicista ter fotografa – umetnika, ki je odločilno zaznamoval obdobje avantgarde 20. stoletja – zavzema njegovih 40 dramskih del posebno mesto, saj so prav vsa prežeta z Witkiewiczevo specifično katastrofičnostjo. Svet se nahaja, po njegovem, od Francoske revolucije dalje v fazi odmiranja; odmira tako filozofija kot tudi religija in umetnost kar Witkiewicz enači s preobrazbo nekoč potentnega in kreativnega evropskega človeka v zgolj jalovega udeleženca življenja.

Dramsko delo Norec in redovnica v ospredje postavlja Umetnika – pesnika – ki je zvezan s prisilnim jopičem in zaprt v norišnici. Pesnik je objekt borbe med dvema povsem različnima terapevtskima principima: tradicionalne psihiatrije, ki jo zastopa dr. Burdygiel ter psihoanalize, ki jo zastopa dr. Grün. Drama problematizira večno vprašanje ali je res ves svet že norišnica in vsi individuumi obsojeni na propad.