NAŠ RAZRED - »Izjemne, čisto nove igralske kreacije v zelo pretresljivi predstavi«

V soboto, 24. marca smo v Prešernovem gledališču Kranj z velikim uspehom premierno uprizorili pretresljivo dramo Naš razred, slovitega poljskega dramatika Tadeusza Słobodzianeka.
sporočilo za javnost, 20. 3. 2018

»Izjemne, čisto nove igralske kreacije v zelo pretresljivi predstavi«

V Prešernovem gledališču Kranj smo z velikim uspehom premierno uprizorili pretresljivo dramo Naš razred, slovitega poljskega dramatika Tadeusza Słobodzianeka.

Že teden dni pred premiero drame Naš razred je bila dvorana Prešernovega gledališča Kranj razprodana. Zanimanje ljudi je dajalo slutiti, da gre za pomembno, povsod po svetu aktualno temo dogajanja pred, med in tik po drugi svetovni vojni, obetala pa se je tudi dobra gledališka predstava, kolikor se je pač dalo vzdušje potipati za trdno zaprtimi vrati kranjskega teatra, kjer so neprestano potekale vaje. Režiserka in igralci niso izneverili. Gledalce so navdušili in v njihovih glavah odprli številna vprašanja o zapletenosti človeških odnosov, o usodah in nepričakovanih, nepredvidljivih življenjskih situacijah.



Foto Nada Žgank

Naš razred je ta hip eno izmed najbolj uprizarjanih in odmevnih besedil sodobne poljske dramatike, ki jo je Evropska gledališka konvencija uvrstila med deset najboljših sodobnih evropskih dram, napisanih med letoma 2009 in 2010. Gre za dramo o zapletenih poljsko-judovskih odnosih v 20. stoletju, o kolektivni krivdi Poljakov za smrt skupine Judov v majhnem poljskem mestu Jedwabne, ki se je zgodil leta 1941 med nacistično okupacijo Poljske. Dolgo prikrivana resnica je prišla na dan šele pred nekaj leti, saj so po vojni pomor zamolčali oziroma ga pripisali nacistom, preživeli – tako rablji kot žrtve – pa so morali sobivati še naprej, z vsemi osebnimi ranami, krivdo in maščevanji, kar je zaznamovalo njihovo celotno življenje. Med njimi je bilo tudi deset nekdanjih sošolcev, pet Poljakov in pet Judov, katerih usode je Tadeusz Słobodzianek v drami pretresljivo prepletel.

Marinka Poštrak, dramaturginja predstave in umetniška vodja Prešernovega gledališča Kranj, je povedala: »Gre za odnose med ljudmi, in mislim da je tema predstave takšna, da moramo o njej veliko govoriti. Prav zato smo se odločili uprizoriti to besedilo. Pričakovanja po premieri so dosežena, zdi se mi pa, da bo predstava dovolj glasen krik, da moramo ljudje izboljšati medsebojne odnose. Boriti se moramo proti temu, kar je bilo in kar se še lahko zgodi. Če se ne bomo soočili s preteklostjo, tudi sedanjost in prihodnost ne bosta drugačni. Verjamem, da bo predstava, ki je v igralskem smislu vrhunska, ljudem dala misliti.«

Vprašanje, ki ga odpira drama Naš razred, je znova sporno tudi na Poljskem, zlasti po pred kratkim sprejetem tako imenovanem zakonu o holokavstu, po katerem je med drugim prepovedano javno navajati neresnice o odgovornosti Poljakov za iztrebljanje Judov med drugo svetovno vojno. Kljub temu pa si je premierno predstavo v Kranju ogledal tudi veleposlanik Republike Poljske v Sloveniji, nj. ekselenca, gospod Paweł Czerwiński. Še več, poljsko veleposlaništvo je prevzelo tudi častno pokroviteljstvo predstave. Takole je g. Czerwiński strnil misli po predstavi: »Predstava se me je zelo dotaknila, najlepša hvala, ker ste me povabili. Naš razred je najbolj uprizarjana poljska drama. Pred desetimi leti je doživela premiero v najprestižnejšem gledališču v Londonu in veseli me, da sem si jo zdaj lahko ogledal v Sloveniji. Kot vem, imate tudi v Sloveniji veliko nerazčiščenih zgodb iz preteklosti in prav ta drama bo gotovo inspiracija tudi za slovenske avtorje, da bodo malo pogledali v najbolj boleče teme v zgodovini slovenskega naroda. Z veseljem sem pristal na častno pokroviteljstvo predstave. Zadovoljen sem, da je se je slovenska premiera drame Naš razred zgodila prav v Kranju, da se vse, kar ima umetniško vrednost, ne koncentrira le v Ljubljani. Še vedno sem pod vtisom zelo visoke ravni igre. Zdaj na dobro predstavo Kranjčanom ne bo treba iti v prestolnico, naj Ljubljančani pridejo v Kranj.«


 
Častni pokrovitelj predstave, poljski veleposlanik Paweł Czerwiński s soprogo - Foto Vid Rotar / Mediaspeed

Režiserka Nina Rajić Kranjac je bila po premieri, olajšana od napornih vaj, po predstavi zadovoljna: »Vesela sem, da smo prišli do konca, bilo je zelo težavno, vmes sem se tudi spraševala, ali sem dovolj zrela, da se spopadem s takim tekstom, saj do tega kar počnem, čutim veliko odgovornost. Gledališče je prostor ekipnega dela, najbolj pomembno se mi zdi, da se ideje stekajo. Takšne stvari se po svetu še vedno dogajajo. Predstava ni naravnana k temu, da bi ljudi učila, tisto, kar želi pokazati, je, da razumemo, zakaj do takšnih stvari pride, da nekaterim okoliščinam podležemo, da je človek vanje porinjen, potisnjen, ne po lastni izbiri, da mu je bilo tako pač usojeno ali da se je pač rodil v napačnem trenutku.«

Predstava, ki traja kar tri ure, je za igralce zelo naporna, po besedilu in tudi fizično, saj velik del predstave z nogami tolčejo ritem. Direktorica Prešernovega gledališča Kranj, Mirjam Drnovšček, je bila po premieri vidno olajšana: »Igralci so skupaj z režiserko opravili ogromno delo, takšno, ki si ga besedilo zasluži. Po premierni uprizoritvi lahko vsem samo čestitam. Glede na aplavz v dvorani in odzive, gledalci so dihali s predstavo, sem zelo zadovoljna. Redko sem med premiero v dvorani, danes sem bila in sem čutila stisko ljudi ob tem, kar so gledali, čustva so prišla na plano. Upam, da je predstava dosegla namen, da bomo dobro razmislili in da se kaj takega nikoli več ne bo zgodilo.«

Predstava govori o bitkah v samem človeku. Človek nikoli ni samo dober, vprašanje je, v katerih okoliščinah in kdaj zavzema pozicijo rablja ali žrtve. Naš razred v luči zločinov, ki se niso dogajali zgolj na Poljskem, temveč povsod po svetu, pomeni klic k razumevanju med narodi, željo po strpnosti, miru in prijateljstvu. Robert Waltl, direktor Mini teatra Ljubljana, enega od dveh koproducentov predstave, je bil po premieri navdušen: »Predstava je bila fenomenalna in če sem iskren, manj nisem niti pričakoval. V kranjskem teatru so igralci znani po tem, da se popolnoma predajo predstavi, zato me ni nič skrbelo, ko smo se odločali za tako težko besedilo. Vedno gredo do konca in tudi tokrat so pokazali izjemne, čisto nove igralske kreacije v zelo pretresljivi predstavi. Nisem gledal po dvorani, a tišina med občinstvom je govorila sama zase. Takšne zgodbe so se dogajale tudi v Sloveniji. Zgodovino moramo poznati, da bomo znali reagirati v prihodnosti, da Slovenci bog ne daj ne bi bili spet kdaj v položaju, ko bi se nam dogajalo zlo, ali da bi ga mi komu povzročali.«

Peter Srpčič, direktor Mestnega gledališča Ptuj: »Težko povem kaj pametnega, saj gre za predstavo, ki terja premislek. Mislim, da z nje nihče ne bo odšel ravnodušen. Bistvo gledališča je ravno v tem, da se gledalcev od znotraj dotakne in ne pusti hladnih. Predstava Naš razred bo nanje gotovo delovala tako, kot je treba. Seveda pa sem kot koproducent po današnji premieri zelo zadovoljen.«

Ljubica Čehovin Suna, oblikovalka: »Zelo sem pretresena, predstava je zelo težka. Zdi se mi porazno predvsem za nas, za človeštvo, da se moramo leta 2018 še vedno soočati s trpljenjem, ki ga povzročamo drug drugemu. Tisto, kar smo dosegli z razumevanjem, se zdi, kot da ves čas brišemo za seboj. Zelo nevarno je to nerazumevanje, neznanje. Sprašujem se, ali ljudje danes vedo, kdo je bil Willy Brandt, nemški kancler, ki ga je bilo sram, ko je videl, kaj lahko človek stori človeku. Zdi se mi, da se do danes ni nič spremenilo, kot civilizirana oseba se počutim poraženo.«

Klavdija Zupan, gledališka ustvarjalka: »Ko smo zapuščali dvorano, sem me publiko ujela ljudi govoriti, 'najhujše je, da se je to res dogajalo.' Sporočilo predstave, kolikor ga jaz razumem, je da se to še vedno dogaja, mogoče v drugih krajih, na drugačen način, ampak vse takšne izkušnje iz preteklosti ne vplivajo na prihodnost, da bi dale nek nauk, žal.«

Benjamin Krnetić, igralec, v vlogi Zygmunta: »Predstava zahteva veliko koncentracije in angažiranosti. Gre za situacijo, za trenutek  v zgodovini, za vrtinec, v katerega te kot posameznika potegne, vihar, ki se odvija v določenem času in si kot človek postavljen pod vprašaj, kako se odločati, do katere mere ostati moralen, kaj sploh pomeni morala, kako se rešiti vseh vprašanj, ki kljuvajo vate.«

Nejc Cijan Garlatti, igralec, v vlogi Menachema: »Zdržali smo, ker smo imeli tudi zelo dobre kondicijske vaje. Mislim, da se iz zgodovine nismo ničesar naučili in rek, da se zgodovina ponavlja, velja, vprašanje je samo, koliko časa mine med dogodki, ki so kataklizmičnih razsežnosti in vplivajo na neko generacijo in v kolikšnem času se na neke stvari pozabi. Vzgibi za maščevanje so enaki ves čas, vprašanje je samo koliko nazaj so potlačeni in kdaj se manifestirajo. En družbeni zasuk, ena sprememba, lahko prebudi najbolj primitivna človeška čustva.«


Foto Vid Rotar / Mediaspeed


Predstavo, ki jo je v koprodukciji z Mestnim gledališčem Ptuj in Mini teatrom Ljubljana na oder postavilo Prešernovo gledališče Kranj, je režirala Nina Rajić Kranjac, dramaturginja je Marinka Poštrak, besedilo je prevedla Darja Dominkuš, scenografka je Urša Vidic, kostumi pa so delo Andreja Vrhovnika. V predstavi, ki bo v teh dneh še večkrat na sporedu Prešernovega gledališča Kranj (podrobnosti na www.pgk.si) nastopajo: Vesna Jevnikar, Peter Musevski, Vesna Pernarčič, Miha Rodman, Blaž Setnikar, Darja Reichman, Aljoša Ternovšek, Borut Veselko, Nejc Cijan Garlatti k. g., Benjamin Krnetić k. g., Ciril Roblek k. g. in Judita Polak k. g.