Linhartova komedija Ta veseli dan ali Matiček se ženi (1790) je slovensko dramatiko že v samem začetku vzpostavila kot avtonomno, jezikovno suvereno, problemsko premišljeno in duhovito zvrst, ki je imela poleg literarnih kvalitet še vse tiste kvalitete, ki jih potrebuje oder: prepričljive like, živ dialog, dramatičen zaplet in številne situacije, ki vključujejo uporabo prostora, scenografskih in drugih elementov klasičnega gledališča. 

Veliki poznavalec slovenske dramatike Taras Kermauner je zapisal, da nobena slovenska drama ni tako svobodna v obravnavanju telesa, spolnosti, resnice, pravice in etike kot prav Matiček, to paradigmatično delo socialnopolitičnega svobodnjaštva: »Matiček je drama radikalnega posmeha: vsemu, tudi sebi.«

Filozof Mladen Dolar pa meni, da je Linhart izkazal svojo neizmerno duhovno prostost s tem, da je vzel za model igre Beaumarchaisovo Figarovo svatbo (1781): »Težko si je predstavljati, kolikšna svoboda je bila potrebna za izbiro takega modela, kolikšno iztrganje iz zakotnih slovenskih razmer, lokalnih razmerij gospostva in hlapčevstva. Linhartova svoboda je bila v pripoznanju: ta model, ta francoski model, nabit s prekucuškimi socialnimi idejami in obetajoč drugačne čase, ta model je veljaven tudi tu, v teh pritlehnih kranjskih okoliščinah. Ta zgodba govori o tebi, ta historični trenutek je naš lastni historični trenutek. Ta gesla so naša gesla, ta čas je naš čas, in naloge, ki jih ta čas postavlja, so naše naloge. Ta model je v svoji univerzalni veljavi toliko slovenski kot francoski in toliko lahko slovenska samobitnost participira na univerzalnem občestvu tedanjega historičnega trenutka.«