Slovesno odprtje 49. Tedna slovenske drame ter podelitev nagrad ZDUS bo v sredo 27. marca 2019 v Prešernovem gledališču Kranj, v režiji Dejana Spasića. Festival se tradicionalno začenja 27. marca, na svetovni dan gledališča. Zato bosta tudi letos ob tej priložnosti predstavljeni svetovna in slovenska gledališka poslanica. Prav tako bo Združenje dramskih umetnikov Slovenije na otvoritvi podelilo priznanja ZDUS za umetniške dosežke preteklega leta.

Sledila bo otvoritvena predstava festivala v režiji Žige Divjaka, priredba izbranih besedil Ivana Cankarja: OB ZORI

»Ali ona ne obupa; komaj so rane zaceljene, se vzdigne z novo močjó ter skuša zdrobiti tisočere železne plotove. Nekaj lepega in veličastnega je v tem tragičnem upanju. Vsa bitja so ga polna; upanje je izvor vseh velikih dejanj in vseh velikih grehov. Takó hodi človeštvo svojo pot, hodi nerodno, kakor v sanjah, z zatisnjenimi očmí, in upanje ga vodi za roko.«  

(Ivan Cankar, Spomladanska noč)

Uprizoritev Ob zori za svojo osnovo jemlje hrepenenje po nečem boljšem, bolj resničnem, bolj niansiranem, bolj smiselnem življenju, ki preveva izbrane Cankarjeve zgodbe. Štirinajstletna deklica, ki dela od sedmih do sedmih, sanjari o gozdu in rumeno pečenih tortah, šivilja, ki preživlja svoja onemogla starša, ob svojem ljubljenem sanja o tem, kako bo nekoč šivala zavese za njun skupni dom, gospa, ki kadi in pripoveduje, sanja o tem, da nekoč ne bo več utrujena, sestradani fantič sanja o velikem mestu in velikih knjigah in o tem, da bo nekoč imel vsaj toliko, da bo dovolj, da želodec utihne, utrujeni upornik sanja o tem, da nekje obstaja pravica …

Vsaka izmed zgodb vsebuje trenutek, ko se zdi, da je vse mogoče, trenutek, ko jutranja zora obeta nekaj boljšega, neko svetlo prihodnost, trenutek, ko, četudi so vkopani v blato, lahko letijo. Ali jutranja zora lahko osvetli kaj več kot razrito blatno izbo, ko posveti v vsakdan ljudi, ki so na družbenem robu?

Lahko pokaže več kot neizbežno realnost in ujetost tega dne, ki traja in traja in se širi tudi na druge dni, tudi stoletja, tudi do danes? Telesa se menjajo, usode ostajajo enake.

Režiser: Žiga Divjak
Prirediteljica besedila in dramaturginja: Katarina Morano
Scenografka: Tina Mohorović
Kostumografka: Tina Pavlović
Lektorica: Maja Cerar
Avtor glasbe: Blaž Gracar
Oblikovanje svetlobe: David Orešič
Oblikovalec maske: Matej Pajntar

IGRAJO: 

Vesna Jevnikar, Peter Musevski, Vesna Pernarčič, Blaž Setnikar, Vesna Slapar, Aljoša Ternovšek, Gregor Zorc k. g.