Kralj na Betajnovi, četrta drama Ivana Cankarja, je bila napisana leta 1901 in do danes v sebi nosi skoraj nepredstavljivo aktualnost, tako na področju političnega, družbenega in intimnega. Vzpon fabrikanta Kantorja, ki brcne s poti vsak kamen, ki mu onemogoča imeti vse, po čemer hlepi požrešna kapitalistična roka in na drugi strani vagabund Maks, ki zahteva pravico vesti in svobode, tvorita osnovno strukturo ene najznamentiješih slovenskih dram.

Drama v sebi nosi kriminalno zasnovo, ki se konča s krvavim umorom kot najintimnejši ljubezenski trikotnik brez možnosti razrešitve, vendarle pa v samem jedru ostaja zgodba o moči družinske celice. Tokratna postavitev v adaptaciji študentov dramske igre in režije tretjega letnika AGRFT ohranja Cankarjevo pripovedno linijo, vendar pa zgodbo prestavi v en sam dogajalni dan, ki ima usodne posledice za vse udeležene. Uprizoritev skuša prodreti v do sedaj neraziskana polja zgodbe, kjer v ospredje postavlja predvsem vprašanje, kje se v izrazito moški zgodbi znajdejo ženske, ki naj bi sicer obstajale zgolj kot neme pričevalke.