"Čeprav je od premiere minilo že skoraj eno leto, predstava 25.671 ne izgublja ostrine, naboja in moči. Pa ne le zato, ker je živa in interaktivna, marveč, predvsem zaradi tega, ker neizprosno postavlja neprijetna vprašanja, ki se jim, vsaj tisto uro in pol, kolikor traja predstava, ne moreš izogniti."

Odlomek iz kritike Petre Mezinec Ko izbrisani dobijo obraz za Primorske novice.

Predstava se je takole dotaknila kritičarke Primorskega dnevnika: "Že dolgo časa me ni neka gledališka predstava tako šokirala, prevzela, postavila pred kruto realnost, vzbudila v meni občutek krivde. V ponedeljek sem si ogledala predstavo 25.671 - o Izbrisanih v Kosovelovem domu v Sežani, ki so jo krstno uprizorili 21.marca 2013 v Prešernovem gledališču Kranj, se pravi, da je že skoraj leto dni gostujoča in verjamem, da se je po serijskih ponovitvah okrepila, postala je realnejša, kruta in provokativna. Ko sem prebrala kritike, sem zasledila stavek: nihče ne bo predstave zapustil neprizdet. A zdaleč nisem mislila, da bo res tako."

Predstava je prejela nagrado za vizualnost na mednarodnem gledališkem festivalu Joakiminterfest v Kragujevcu. Žirija festivala je zapisala, da gre za asketsko, a zelo ekspresivno vizualizacijo na temo problematike izbrisanih.

S predstavo o izbrisanih smo gostovali tudi na 22. mednarodnem gledališkem festivalu Divadelna v slovaški Nitri. Preberite si članek Igorja Kavčiča za Gorenjski glas.

Režiser predstave se je za Mladino pogovarjal s Heni Erceg.

Odlomek: "Intelektualca ne določa stopnja izobrazbe, ampak stopnja javnega angažmaja. Pravzaprav je neverjetno, kako malo ljudi iz gledaliških krogov javnost svojega poklica izrabi za kritiko odklonov."

Uprizoritev, ki je zanetila vročekrvne debate, demonstrativne odhode iz dvorane, navdušujoče odobravanje in srdit odpor. Angažirana, surovo direktna in provokatorska postavitev je odločno razprla problematiko izbrisanih in v teater brezkompromisno prinesla/prenesla »resničnost bivanja« ter zamajala tla »modnim teorijam« o otopelosti sodobnega gledalca. No, tisti zbegani in strahopetno neopredeljeni so nadomestilo za komentiranje vsebine raje preusmerili v tarnanje o »že videnem režijskem principu«, marsikomu pa je pretresljiva odrska razgrnitev (netransparentne) problematike o izbrisanih zasadila temeljit, dolgoročen, zlasti pa intimen vpogled v lastna moralnoetična stališča. Kolikokrat nas v gledališču to sploh še doleti.

Predstava je požela navdušenje tudi na festivalu v Zagrebu. Preberite si Delov članek Zdenkoa Matoza.

Svetlana Slapšak je v Večerovi prilogi V soboto razmišljala o Gledališču nelagodnosti: "Položaj kulture in umetnosti pri odkrivanju odgovornosti je v določnem smislu stvar nebeške pravice: prav v kulturi so se od sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja pojavljali avtorji in stvaritve, ki so dokazovali nacionalne krivde drugih, ki so tujce označevali za krivce vseh svojih nesreč in predlagali celo akcije, da bi te druge omejili, jih odstranili, jih naredili nevidne. V tem smislu je zločin zoper izbrisane v Sloveniji prav zares nekaj, kar je bilo mogoče v kulturi prebrati, prej kot se je stvar zgodila oziroma še preden so izvedli upravno akcijo. Nacionalistična kultura je povzročila toliko duhovne bede in žalostnega smeha, da so nekateri pomislili na to, da se ne za umetnike ne za znanstvenika ne spodobi, da bi se s tem sploh ukvarjali. Kdo pa potem?"

Igor Kavčič je za Gorenjski glas napisal članek o gostovanju na 12. festivalu Bosansko-hercegovske drame v Zenici z naslovom "Izbrisani" prepričali Zenico.

Tudi Večer je poročal o 1400 zbranih evrih iz publike za odškodnine izbrisanim.

Odlomek članka z naslovom Premislek o izbrisanih: Kriv? Da! Krivda.: "In morda je ravno ta fina zajebancija – aluzija na bosanske vice in vice o bosancih – s katero operira demonični Borut Veselko, mehanizem, ki gledalca pripelje do sofoklejevsko tragičnega konca; brezizhodnega, a hkrati olajšujočega, saj edina pot nazaj v »običajno« življenje vodi skozi popolno poistovetenje z izbrisanimi. Tehnični prijem, ki ga je za doseganje tega cilja vpeljal hrvaški režiser Oliver Frljić, je obrtniška mojstrovina, ki je ne kaže vnaprej razkrivati. Poanta izteka predstave pa je enostavna: če izbrisa ne doživiš, ga ne razumeš."

Samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bodo pretresljive zgodbe o izbrisanih znašle v literarni ali gledališki obliki. Zgodilo se je v Prešernovem gledališču Kranj, kjer so na oder postavili zelo posebno, izredno angažirano predstavo z naslovom 25.671. Toliko je bilo namreč uradno izbrisanih oseb.
Režiser predstave je Oliver Frljić, ki je v zadnjih letih na celotnem prostoru nekdanje Jugoslavije nase opozoril z nekaj politično izjemno angažiranimi in kontraverznimi predstavami. Z igralci in igralkami kranjskega gledališča je ustvaril čustveno nabit odrski kolaž fiktivnih in dejanskih zgodb ter s trpkim političnim teatrom plast za plastjo razkriva in dokumentira tragiko izbrisa ter njegov absurd. Protagonisti na odru ne interpretirajo le svojih likov, temveč je režiser angažiral tudi njihove lastne mislene tokove in njihova lastna opažanja v zvezi z omenjeno problematiko. Občinstvo sledi nenehnim preskokom med režijsko vodenimi, torej zaigranimi trenutki in trenutki igralčevega lastnega razuma, njegovih lastnih občutij. Predstave nihče ne zapusti neprizadet.

Odlomek kritike predstave iz Svobodne misli: "Protagonisti na odru ne interpretirajo le svojih likov, temveč je režiser angažiral tudi njihove lastne miselne tokove in njihova lastna opažanja v zvezi z omenjeno problematiko. Občinstvo sledi nenehnim preskokom med režijsko vodenimi, torej zaigranimi trenutki in trenutki igralčevega lastnega razuma, njegovih lastnih občutij. Predstave nihče ne zapusti neprizadet."

25.671 da vsaj toliko kot o sporočilu, manipluiranju z izbrisanimi, misliti o mediju, angažiranemu gledališču torej. In to je ponavadi dober znak za predstavo. Vprašanje je, kak predznak dati dejstvu, da to ni predstava, ki bi jo človek gledal več kot enkrat. Čeprav se bo glede na vsakokratno konstelacijo publike dvoranski del predstave gotovo spreminjal, bo "igra" ostala ista. Ko jo usvojiš, ne ostane nič imanentnega, kar bi se vspostavilo vsakič znova.

Zala Dobovšek v Delovi kritiki ocenjuje: "Igralci Vesna Jevnikar, Darja Reichman, Miha Rodman, Vesna Slapar, Aljoša Ternovšek, Borut Veselko in Matjaž Višnar na eni strani izvajajo popoln moralistični terorizem, predstavljajo kolektivni (slovenski) ljudski glas, ki je v odnosu do izbrisanih neizprosen, dvojnih meril, nepoučen in kar je najhuje – brezbrižen. Skozi drugi aspekt nas prek pripovedi resnične tragične zgodbe spuščajo globoko v psihične stiske protagonistov, ozaveščajo z namerno prikritimi javnimi informacijami in pravnimi nedoslednostmi, ki zaokrožijo poanto, da je večinski nacionalni pogled na položaj izbrisanih precej izkrivljen in podatkovno zmoten."

Petra Vidali se je po ogledu predstave v kritiki za Večer spraševala: "Je bil odvzem dokumentov vdor realnega v simbolno ali pa je režiranje publike iz vseh nas naredilo igralce v neki simbolni igri?"

Iz Frljićevega intervjuja z Boštjanom Tadelom za Poglede: »Ne verjamem, da je umetnost lahko v političnem vakuumu, vedno živimo v konkretnem prostoru in času in torej konkretnih političnih okoliščinah – in vse to mora umetnost reflektirati.«

Prostor gledališča, kot ogledalo,v katerem naj bi videli resničnost, je tu pripeljano do skrajne točke in še dlje. Ne soočamo se z resnico, vanjo smo potisnjeni, do nje se moramo opredeliti, se angažirati, pa če to hočemo ali ne. Predstava 25.671 premika meje nekam, kjer še nismo bili. Angažma je velik, nastopajočih posebej - Vesne Jevnikar, Darje Reichman, Mihe Rodmana, Vesne Slapar, Aljoše Ternovška, Boruta Veselka, Matjaža VIšnarja, Maje Frančeškin, Maje Rekar in Bojana Stojanova.

Marjan Horvat je v Mladinino kritiko predstave zapisal tudi: "Sicer pa Frljić tudi v tej predstavi ruši nevidno steno med igralci in občinstvom. Tako igralci zbirajo denar za odškodnine izbrisanim. Od gledalcev zahtevajo opravičilo, ker so se napak, ali pa mlačno, odzivali ob problemu izbrisanih. Gledalci morajo že na začetku predstave enemu izmed igralcev izročiti svoje osebne dokumente, da bi na koncu predstave sami prišli na oder ponje. Tako naj bi gledalci vsaj malo občutili, kaj pomeni biti brez dokumentov."

Igor Dukuć za Siolov portal vrhunec predstave opiše takole: "Zagotovo najbolj presenetljiv trenutek predstave, vsaj za občinstvo, sledi na koncu. Moški del igralske ekipe (Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Borut Veselko in Matjaž Višnar) nagovori občinstvo in ga prosi, da iz solidarnosti do izbrisanih dovoli uničenje osebnih izkaznic, ki smo jih gledalci ob vstopu v dvorano oddali v škatlo. Sledi mukotrpna tišina. V zrak suneta dve roki, moškega in ženske, ki to dovolita. S škarjami izkaznici uničijo. Tišina se nadaljuje. Igralci čakajo, ali se odzove še kdo. Odziva ni, zato se občinstvu zahvalijo. V ospredje stopi ženski del ekipe (Vesna Jevnikar, Vesna Slapar in Darja Reichman), ki razloži, zakaj pri tem dejanju ni sodelovala: iz lastnega prepričanja, da nasilje rodi samo nasilje, da uničenje osebnega dokumenta ne bo prineslo nove revolucije, rešitve."

Režiser predstave se je za Gorenjski glas pogovarjal z Igorjem Kavčičem.

"Igralci ne igrajo, ampak izražajo svoje stališče?" - "Pri tem niti ne koristim pojma igra, ampak govorim o politični subjektivizaciji. Igralci na sceni ne ponavljajo več besedila dramskega avtorja, ne gradijo neke domišljijske situacije, ampak se poskušajo artikulirati glede na določeno problematiko, na ta način pa tudi postajajo politični subjekti."

Režiser predstave Oliver Frljić se je za Delo pogovarjal s Patricijo Maličev. Nastal je intervju z naslovom Govorim o stvareh, o ketarih drugi molčijo.

»Zanimivo bi bilo slišati, kako je tema, kot so izbrisani, našla pot v repertoarno gledališče.« - »Dogovor za sodelovanje s tem gledališčem sem imel že od prej. Delovni
naslov projekta je bil Poraz. Hotel sem se ukvarjati z različnimi vrstami poraza, ki jih je slovenska družba pretrpela v preteklih dvajsetih letih. In tako se je pokazalo, da je največji poraz slovenske samostojne države izbris. Država je tem ljudem kratila človekove pravice, nobena od vlad, ki so se nato zvrstile, ni pokazala prave volje za reševanje tega problema. Resolucija, ki bi dokumentirala izbris, ne obstaja. Kako to interpretirati drugače kot zanikanje dejstva, da se je izbris zgodil. Lahko ga kvalificiramo, kakor pač hočemo, toda v tem primeru gre za določeno obliko etničnega čiščenja. Ne gre pa pozabiti, da je to eno največjih etničnih čiščenj na območju nekdanje Jugoslavije.«

Režiser predstave Oliver Frljić se je za Delo pogovarjal z Marjano Hanc.

Odlomek:

"Imate tudi težko lastno izkušnjo. Ste zato tako občutljivi zaradi izbrisanih v Sloveniji?" - "Tudi sam sem bil izbrisan. Ko sem leta 1992 prišel iz Bosne na Hrvaško, nisem imel dokumentov, razen begunskega kartona. Bil sem begunec. Dobro vem, kaj pomeni živeti brez pravnega statusa v neki državi. Vse dokumente sem si uredil v treh letih, zato si tudi lažje predstavljam, kako je biti neviden, brez zdravstvenega in socialnega zavarovanja. No, tu pa se težave vlečejo 21 let. Ker institucije ne rešujejo na pravi način, zdaj gledališče prevzema to nalogo."

"Gledališče je torej sredstvo političnega boja, ki ima moč in lahko spreminja gledalca in družbo?" - "Da, gledališče poskuša prevzeti del družbene odgovornosti in rešuje probleme, ki bi jih sicer morale reševati državne institucije. Kakorkoli, gledališče se mora najprej vprašati, v kakšni družbi živimo in opredeliti težave, nato pa oblikovati svojo novo obliko."
 

Za Žurnal 24 se je režiser predstave pogovarjal s Tino Bernik.

"Najbolj strašno je, da se je vse delalo v okviru zakona, tako kot v nacistični Nemčiji, ko je obstajal rasni zakon. Iztrebljanje Judov se je dogajalo v skladu z zakonom tako kot izbris. "

»Soočenje z odgovornostjo, izraz solidarnosti, tudi sočutje, vse to ima lahko različne oblike, tako kot so lahko različna čustva, občutja (ne)posredni odzivi (vsekakor odvisni tudi od same sestave občinstva), ki jih provokativno vzbudi Frljićeva družbeno izrazito angažirana predstava (njena scenografska podoba vključuje tudi predlog za spomenik izbrisanim). In vendar se prav povzročene razlike v odzivanju priležejo projektu, ki se loteva problematike izbrisanih in opominja na njeno nerazrešenost.«