Beseda umetniške vodje PG Kranj

                                Prešernovo gledališče za prešernega duha

Kaj vznemirja vaše duše?

»Ni res, da je sodoben človekov um premagal strah. Ne verjamem! Anksioznost obstaja. Strah pred zunanjim svetom, strah pred usodo, strah pred neznanim, ničnostjo, praznino.« Tadeusz Kantor

Obstaja tudi strah pred nasiljem in strah pred zamolčanim, strah pred sedanjostjo, prihodnostjo in preteklostjo. Obstaja strah pred nemočjo in strah pred močjo, strah pred ljudmi in strah pred samoto. Obstaja strah pred življenjem in strah pred smrtjo. Obstaja pa tudi zmeraj večji strah pred uprizarjanjem resnih, tematsko in uprizoritveno zahtevnih predstav. Obstaja veliko strahov, in če želimo ali ne, se moramo soočati z njimi. Veliki poljski režiser Tadeusz Kantor je vedel, o čem govori, ko je govoril o strahu. Prav strah je bil tudi ena izmed glavnih tem njegovih umetniško in tematsko zahtevnih, provokativnih in za njegov čas izjemno modernih predstav. V svojem gledališču je uprizarjal strahove in z njimi očiščeval gledalce prav teh strahov ter jim omogočil nepozaben umetniški užitek.

O tem poslanstvu gledališča priča tudi zgodovina gledališča od Ajshila preko Shakespeara in Ibsena do sodobne drame. Zgodovina gledališča in umetnosti nikoli ni bila zgodovina zabave in sprostitve, temveč zgodovina poglobljenega razmisleka o skrivnostih našega bivanja. Zgodovina gledališča izhaja iz rituala, iz kritične refleksije časa, analitičnega vpogleda v stanje družbe in brezsramnega pogleda v intimne odnose med ljudmi ter tudi vzbujanja strahu in očiščenja, kot je zapisal že Aristotel. Zmeraj znova predstavlja poskus preseganja, sublimiranja strahu, hrepenenje po harmoniji in lepoti ter željo po odkrivanju novih pokrajin duha, čustev in gledališkega jezika ter preizpraševanja etičnih norm. Je seveda tudi želja po igrivosti in poigravanju, vendar nikoli po lahkotni in ceneni zabavljivosti.

Toda velikokrat se mi zazdi, da je ustvarjalce v gledališčih zmeraj bolj strah govoriti o strahu. Toda strahov je v našem svetu vse več in prav zato je zelo očitna vsesplošna težnja, da se strahove tabuizira, se jim izogiba ali jih nadomešča z banalno in lahkotno zabavo komercialnih predstav na meji dobrega okusa ter z vznikom vsesplošnega populizma na področju umetnosti, saj je na ta način najlažje vladati otopelim in neozaveščenim množicam ter pod diktatom neoliberalizma polniti blagajno.

Naše poslanstvo pa je, v to sem globoko prepričana, da najdemo tista besedila in režiserje, s katerimi bo postal ogled predstave nepozabno umetniško ≫doživetje≪. Gledališče v družbi namreč nikoli ni bilo in ne sme postati mesto, kjer bi se razbremenili težav, ampak prostor, kjer si bomo prizadevali težave rešiti, o njih ozaveščali druge in o njih debatirali, razmišljali, jih spreminjali. Gledališče je zmeraj bilo, in mora tudi ostati, prostor kritičnega uma, razpiranja čustvenih in duhovnih pokrajin. Kajti gledališče ni mesto oddiha, ampak uvida! Gledališče ni kraj pozabe, ampak spomina! Gledališče ni prostor otopelosti, ampak prostor prebujenja! Gledališče ni zaprašen fundus nostalgičnega vonja po pudru in šminki, ampak prostor življenja iz mesa in krvi.

Prejšnjo sezono smo se v našem gledališču posvetili strahu pred uničujočo birokracijo, strahu pred samoto, ki ga lažno teši obsedenost z nakupovanji, strahu pred terorizmom in strahu pred zlom, nasiljem in nestrpnostjo, če povem zelo poenostavljeno. Spregovorili smo o temah, ki nas še kako zadevajo in pred katerimi si ne smemo zatiskati oči, če želimo svet obrniti na bolje. Med drugim je tudi to zmeraj bilo temeljno poslanstvo gledališča! Gledalci, ki so preko medijev ali osebno prišli do mene, so dejali, da so iz gledališča odhajali pretreseni in navdušeni. In natanko to je tisto, česar sem si želela in kar smo vsi, ki ustvarjamo v Prešernovem gledališču, želeli doseči. Prav to je tisto pravo čustvo, ki ga mora sprožiti dobro in umetniško zahtevno gledališče: pretresenost in obenem užitek ob virtuozni izvedbi. Zato ni naključje, da so gledalci ob vsej pretresenosti povedali, da so jih predstave kljub težkim in zahtevnim temam navdušile z vrhunskimi režijami in zelo dobrimi igralskimi interpretacijami. Seveda sem neizmerno vesela takšnih odzivov občinstva, ki potrjujejo, da je vredno tvegati ter da je naše občinstvo zahtevno in željno dobrih predstav, ne pa zgolj populističnega gledališča, ki stavi le na neobvezno in plehko zabavo.

Ponosna pa sem tudi na ekipo igralcev Prešernovega gledališča, ki z vsako predstavo znova dokazuje, da ima svoj občutek za vrhunsko kolektivno in individualno igro, hkrati pa zagnan, profesionalen in angažiran pristop k predstavam, ki rodijo tako zahtevne uprizoritve in vrhunske igralske stvaritve. Gledališki ansambel Prešernovega gledališča in številni gostujoči ustvarjalci z vsako predstavo znova in znova dokazujejo, da smo gledališka družina, ki je na vrhuncu svojih ustvarjalnih potencialov. Postali smo gledališče, ki ni prepoznavno samo v Kranju in Sloveniji, temveč tudi v svetu. To je mogoče doseči samo tako, da vztrajamo v svoji ≫brezumni≪ želji slediti poslanstvu gledališča, takšnemu, ki ne popušča komercializaciji, diktatu populizma in zmeraj večjim rezom v kulturi ter namigom, da je treba ljudi poneumljati z bebavimi ≫kasaštiklci≪.

In ker jemljemo svoje umetniško poslanstvo velikopotezno in skrajno zares, bomo še naprej iščoči, ustvarjalno drzni in pogumni v iskanju najbolj izzivalnih tem in v odkrivanjih sodobnega gledališkega jezika. Zato tudi nova sezona ne bo prav nič drugačna … ali pa na neki način celo bo! Z novimi režiserji in drugačnimi pristopi bomo odprli nove teme. Duhovnih pokrajin se bomo dotaknili s kultnim delom Prerok libanonskega avtorja Kahlila Gibrana v režiji Barbare Pie Jenič (umetniške vodje Zavoda Senzorium); soočili se bomo z drzno tematiko odnosa med moškim in žensko, igralko in režiserjem, prepletanjem iluzije in resničnosti sodobnega ameriškega dramatika Davida Ivesa (po motivih utemeljitelja mazohizma Leopolda von Sacher-Masocha) v Veneri v krznu v režiji Primoža Ekarta; obletnico Cankarjeve smrti bomo obeležili s predstavo Ob zori po njegovih črticah v režiji enega najbolj družbeno angažiranih mladih režiserjev Žige Divjaka; znova se bomo soočili z velikanom avstrijske dramatike Thomasom Bernhardom ter njegovo kritiko družbe in njene dvolične dobrodelnosti v Zabavi za Borisa v režiji ta hip najuspešnejše srbske režiserke mlajše generacije Snežane Trišić; za otroke (in seveda tudi njihove starše) bomo v režiji Katje Pegan uprizorili besedilo letošnjega Prešernovega nagrajenca Borisa A. Novaka Kdo je napravil Vidku srajčico (nastalo po znameniti Levstikovi pravljici), ki govori o solidarnosti, ki je v današnjem svetu nujna, in ki predstavlja svet, v katerem se dobro vrača z dobrim. Seveda bomo ostali zvesti svojemu poslanstvu tematsko in uprizoritveno vznemirljivega, inovativnega in pronicljivega gledališča. Zato vas v novo sezono vabim z modrimi besedami Kahlila Gibrana, v katerih se skriva bistvo poslanstva gledališča in umetnosti nasploh: ≫Ljudje iz Orfalese, o čem naj vam govorim, če ne o tem, kar vznemirja vaše duše?≪

Marinka Poštrak

vodja umetniškega oddelka in dramaturginja