Čeprav naslov Pašjon neposredno aludira na formo srednjeveške duhovne drame, ki je lahko vsebovala tudi komične elemente, Iztok Mlakar izpisuje Kristusovo življenje, delovanje in trpljenje v svojem izvirnem komičnem žanru z značilnim narečnim govorom in prepletom dramskih prizorov s songi. V dvanajstih prizorih s prologom ne povzema dvanajst postaj križevega pota, ampak svobodno interpretira legendo o Kristusu, le da tokrat z besedami nekoga, ki mu pri pripovedovanju evangelija do zdaj niso dali priložnosti, da bi spregovoril ...

Pašjon je napisan z vsem spoštovanjem do svetopisemskega izročila, saj Iztok Mlakar pri pisanju za oder enako kot v svojih songih razpostavlja človeške vrline in »vrline« rahločutno, z ostrim švrkanjem, a vselej tudi s srčnim razumevanjem.