Eka in Brina Vogelnik

Mojca Pokrajculja

Dobrota, prijateljstvo, pohlep, laž so temeljne človeške lastnosti, ki nas popeljejo skozi Mojco Pokrajculjo.

Naša verzija pravljice v priredbi Eke in Brine Vogelnik je v primerjavi s koroško ljudsko pravljico, ki jo je zapisal Vinko Möderndorfer, lahkotnejša. Pri nas zajčku ne polomijo nog, lisjak ne potrebuje toplega zavetja Mojčinega piskrčka in čebele preživijo. Tudi krivca, tistega, ki je polizal med, razkrijejo drugače – tat se nevede izda kar sam. A kljub številnim razlikam tudi naša Mojca še vedno ostaja Mojca Pokrajculja. Pokaže nam, da si, ne glede na to, kaj si in kdo si, zaslužiš topel sprejem in pomoč v stiski. Nauči nas, da je jezik univerzalen in da ni pomembno, v katerem jeziku jočemo in v katerem se smejemo. Če smo dovolj odprti, vstopimo v svet drugačnih dimenzij, drugačnega časa in govorečih živali. Sprejemanje in sobivanje je ključ do izgradnje družbe, ki bo lahko živela v simbiozi s planetom.

Dobrota, prijateljstvo, pohlep, laž so temeljne človeške lastnosti, ki nas popeljejo skozi Mojco Pokrajculjo. Dobrota je vedno dobrodošla, tudi do tistih, ki niso naši prijatelji. Kar pa se tiče laži – ta ima kratke noge, tako da jo slej ali prej ulovimo. In če boli trebuh, si zapomnimo: nobeno pretiravanje ni dobro. Zmerno in skromno, pa bo. Toda ne obtožujmo prehitro … Vsakdo od nas bi se lahko poistovetil z lisico, saj je tisto, kar je prepovedano, vedno najslajše.

Glasba predstavlja pomemben del predstave in je delo Brine Vogelnik. Skladbe, s katerimi se živali predstavijo in si Mojca Pokrajculja z njimi krajša čas, so v kreativnem dialogu s klasičnim, sodobnim in lokalnim. Še posebej se nam v srce zasidra pesmica Lahko noč, ki spremlja pravljične junake skozi celotno pravljico.

Eka in Brina Vogelnik
45 minut
Režiser
Eka Vogelnik
Dramaturg
Blaž Lukan
Igrajo
Mojca Pokraculja
Polonca Kores
medved
Iztok Lužar
volk mesar
Matevž Müller
lisica šivilja
Klemen Janežič k. g.
Tehnično osebje
Vodja predstave in tonski mojster: Izidor Kozelj