HLAPCI
Cankar je Hlapce pisal leta 1909, jih zasnoval kot politično satiro, a se je ta v tretjem dejanju sprevrgla v »tragiko«, kot je to sam označil.
Boleča usoda junaka, učitelja Jermana, pokončnega in moralnega intelektualca, ki se mora umakniti političnemu pragmatizmu, koristoljubnemu sprenevedanju ter zlorabam in manipulacijam, je žalostno tragična tudi v današnjih časih, saj kaže na to, da se model delovanja političnih mehanizmov na Slovenskem, vse od nastanka drame, ni bistveno spremenil.
Hlapci so izšli leta 1910, v hipu povzročili škandal in ogorčene odmeve, cenzura je prepovedala uprizoritev na odru. Uprizorjeni so bili šele po Cankarjevi smrti, leta 1919, najprej v Trstu, potem pa še v Zagrebu in 11. decembra v Ljubljani, na odru današnje Drame.
»Blagor meni, ki opravljam ta sveti posel le zategadelj, ker bi se mi drugače zehalo na svetu. Ali se spominjaš, kako smo pisale nalogo o svetosti in vzvišenosti učiteljskega poklica? Jaz sem bila pohvaljena, ker sem najbolj lagala … ne besede o hribih in hribovcih, ne o zakrpanih bluzah, ne o pošvedranih petah, ne o krompirju v oblicah, ne o dolgih jezikih, ne o zarobljenem nadzorniku … o, koristna je bila tista naloga, zdaj se je izkazal njen namen: kdor se ni zgodaj naučil lagati, se bo dolagal s težavo do definitivnega lažnivca.«