Že bežen prelet slovenske gledališke zgodovine po letu 1950 ne more spregledati sistemske vpetosti »gledališč na robu in ob robu« v mrežo gledališkega ustvarjanja.

Stanje je mogoče ponazoriti kot razcepljenost na kulturniški center in provinco (obrobje) – v ospredju politike je prizadevanje za čim širšo vključitev ljudi v kulturo, poteka nenavadno hitro ustanavljanje gledaliških hiš, četudi brez polnega materialnega, kadrovskega in organizacijskega kritja.

Strukturiranost gledališke dejavnosti usmerja živa zavest o nuji po regionalizaciji (ki je bila vsejugoslovanski fenomen). Kulturna politika v začetku 50. let tako ob osrednjih nacionalnih gledaliških hišah v Ljubljani, Mariboru in Trstu ustanavlja poklicna regionalna gledališča (Kranj, Celje, Ptuj, Koper). Dvomilijonski narod in njegov kulturni trg izoblikujeta mrežo slovenskih gledališč. Šlo je za izgradnjo in utrditev temeljev, ki bi omogočali nadaljnjo rast in razvoj modernega gledališkega modela. Kaj se je z njim dogajalo prihodnja desetletja in kako je danes? Kako vpliva na situacijo v slovenski gledališki kritiki?

Okroglo mizo bo vodil Primož Jesenko.