V uprizoritvi Plovemo Jana Menger skupaj z ekipo besedilo, nastalo po predlogi Dominika Smoleta (Igrice 1957), prostorsko prestavi v koreografski medij, v katerem jo zanimajo predvsem različni načini utelešenj (družbenega, političnega) sistema, in s tem metaforični dramski ekosistem prestavi v sodobnost.
 
V vsaki od treh dram je prepoznala drugačno uprizoritveno strategijo, zato je za korpus besedilnega materiala izbrala besedilo O ladjah in življenju, ostali dve pa je vzela kot dodatno gradivo za skelet, ki celoti daje nekakšno fino, meditativno in absurdno ozračje. Pri tem jo zanima, kako začetki slovenske poetične drame lahko zaživijo s sodobnimi scenskimi postopki, ki so, ne nazadnje, v umetnost po drugi svetovni vojni začeli invazivno vstopati ravno v letih, ko je Smole napisal svoje Igrice.
 
Če jo je v prvem besedilu Nekaj malega o vevericah in o življenju privlačilo predvsem vprašanje razlike: razmerje med gledališčem in stvarnostjo ter načinom, kako je gledalec danes vključen v gledališki stroj, po kaj v resnici hodi v gledališče, kako mislimo svet, ki mu pravimo gledališče, in v kakšni zvezi je ta s stvarnostjo, ki je teatralizirana do temeljev, jo v besedilu O čakalnicah in še malo o življenju ter O ladjah in življenju zanima vprašanje prehodnosti ljudi v globaliziranem svetu, ki je omrežen z različnimi oblikami transporta, prepojen z mesti, ki jim francoski antropolog Marc Augé pravi ne-kraji, s čimer označi tiste kraje, ki jih nihče ne rabi drugače, kakor začasno, kjer nihče ne ostane, ampak vanje zgolj pride in iz njih odide, kraje, ki jih rabimo edino tako, da jim nikoli ne pripadamo, zato nikoli ne postanejo »prostori«.