Janez Janša
SLOVENSKO NARODNO GLEDALIŠČE
Besedilo Slovensko narodno gledališče je izvirna oblika dramskega dokumentarca v najčistejšem pomenu besede, saj Janez Janša televizijsko in radijsko dokumentacijo konflikta v Ambrusu s konca leta 2006, ko se je slovensko lokalno prebivalstvo zavzemalo za izgon romske družine iz kraja, spremeni v kolektivno dramo o rasizmu, primitivizmu, politiki nerazumevanja, izključevanja in populistične manipulacije. Janez Janša ne moralizira, temveč sooča različne diskurze, preprosto »kaže« – brez nepotrebnega komentarja. Dramatik je v primeru Slovenskega narodnega gledališča montažer in urejevalec dokumentarnega gradiva, iz katerega mu uspe s postopki postprodukcije ustvariti pravi primerek klasične drame, ki temelji na konfliktu prevladujočega reda z njegovo lastno praznino – kar ni nič drugega kot fundamentalno vprašanje političnega; ustvari izjemno aktualno, a tudi univerzalno dramsko besedilo.

Žanina Mirčevska
LUKNJA
Luknja je pretresljiva drama o utilitarizmu, ne le posameznika, temveč ustroja celotne družbe. Intimna, komorna igra, v kateri nastopa le pet oseb in ki se odvija »v stanovanju materialno preskrbljenih«, skozi zgodbo Marije Rihter, nekoč Sonje Franci, »maternice v najemu«, preraste v kritiko »izkoriščanja človeka po človeku«, vase zaverovane družbe, ali bolje, vase zaverovanega družbenega razreda, ljudi, ki so izgubili sposobnost empatije, sveta, kjer je prav vse na prodaj ali je vsaj mogoče dati v najem, od otrok do maternice. Ne ker bi bila to edina rešitev, ampak ker je tako bolj udobno. Avtorica okrutni fizični zlorabi ob bok postavi brutalnost sistema in družbenega razreda – vse je korektno, nobenega nasilja ni, vsi so prijazni – le človek je samo še predmet, ki ga uporabiš, potem pa odrineš iz zornega kota, če ti ni več všeč. In kar je najbolj grozljivo: vse je tako zelo samoumevno in tako vsakdanje.

Ivo Prijatelj
TOTENBIRT
Ivo Prijatelj s svojo neonaturalistično celovečerko o gostilni Totenbirt ustvari plastičen, zabaven in pretresljiv portret slovenskega podeželja, kjer mesto poslovanja in načrtovanja, ljubezni in sovraštva, dialoga in konflikta, življenja in smrti ne more biti nič drugega kot krajevna gostilna. Tako kot stavbe so tudi odnosi podvrženi gradnji prizidkov, nenehnim popravilom in zasilnim vzdrževanjem, da bi dosegli raven moralnega in poslovnega standarda, ki bi ustrezal utesnjeni mentaliteti njegovega sociusa. Osrednja oseba drame, Štef Anderlič, 53-letni gostilničar in nekdanji muzikant, je protagonist Totenbirta, njegov rešitelj, lastnik in upravljavec ter na koncu žrtev gostilniške skupnosti prav zato, ker je red Totenbirta utemeljen na tem, kar mora biti iz njega izključeno in mora ostati strastno zanikano. Totenbirt je po dolgih letih resnična, jezikovno gibka in živa slika slovenskega podeželskega sveta, ki se mu dramske pisave pri nas niso znale adekvatno približati.

Simona Semenič
24UR
24ur Simone Semenič je sodobna dramska partitura, ki raziskuje dramaturške strukture in hkrati spretno prepleta intimni zgodbi dveh parov. Ena se dogaja med nekdanjima zakoncema, ki brezizhodno verbalno igro porineta na raven avtonomne spolne prakse ter neskončnih igric lažnih razkrivanj, druga prikazuje stisko para, izgubljenega v opuščenem rudniškem rovu, ter njun nelagodni, redkobesedni, nekoliko erotično radovedni odnos. V dve dramaturško premišljeno vzpostavljeni in prepleteni ravni časa vdirajo spami, ki s svojo naključnostjo razbijajo, nadgrajujejo in
določajo ritem obeh pripovedi, hkrati pa kot monstruozni komentarji sodobne globalne ekonomije in njenih simptomov onemogočajo pristen človeški stik. V drami 24ur se vse linije odvijajo sočasno, kar omogoči razstavo njihovih pomenskih stičišč in razlik, ki pa – tako kot pri vseh dosedanjih besedilih Simone Semenič – govorijo predvsem o deficitu bistvenih transformativnih možnosti sodobnega sveta.

Ivo Svetina
GROBNICA ZA PEKARNO
V metapoetski drami Grobnica za Pekarno, posvečeni Petru Božiču, se prepleteta dramatizacija Kiševe novele Grobnica za Borisa Davidoviča in dramatizacija dogodkov okrog edinstvene Pekarne od jeseni 1976 do pozne pomladi 1977, ko je Ljubiša Ristić s Svetino, Božičem, Kraljem in drugimi tesnimi sodelavci gledališča pripravljal predstavo po motivih prav te novele. A mise-en-abyme, ki ga Svetina s tem ustvari, ne postavlja le vprašanj o resničnosti znotraj resničnosti, ampak raziskuje resničnost onkraj umetniškega ustvarjanja – ko Boris Davidovič izstopi iz dramatizacije novele, da bi Borisu Cavazzi zaupal resnico o svoji ljubezni do Zinaide, drugačno od Kiševe. Grobnica za Pekarno, gledališče o/v gledališču, je tudi nadvse dragocen dokument nekega časa, v katerem se odkrivajo srhljive paralele z današnjo resničnostjo, le da ne gre več za politično cenzuro in pritiske t. im. kulturne skupnosti, ampak za povsem »legitimne« zahteve kapitala.