Sodobna drama.
Nominacija za Grumovo nagrado 2007!
Šeligova nagrada na 40. tednu slovenske drame!

Drama Lep dan za umret vstaja iz specifičnega duha osemdesetih let. V njej se soočita dve osebi – mama in hči. Prva še vedno živi kot v uporniških najstniških letih, celo razmišlja povsem enako kot takrat. Zanjo se je čas ustavil pred natanko petindvajsetimi leti. Še zmeraj je »upornica brez razloga«, nekdo, ki se upira zaradi upora samega, iz gole želje in potrebe po kljubovanju, biti proti, in še danes ni zmožna reflektirati te svoje izrazito naivne drže. Hči, odrasla v reji, je na videz mamino nasprotje: dekle našega časa, dolgočasna, brezbarvna oseba, polna predsodkov, očitkov in nekam konformističnega duha. Pa vendar se polagoma izkaže, da ni vse tako, kot je sprva videti …

Lep dan za umret nikakor ni zgodba o pankovski generaciji, čeprav je Mama iz tistih časov. To je igra o odnosih med dvema ženskama, med materjo in hčerko. In v tem je naša igra univerzalna. Splošno prepoznavna. Je pa hkrati to tudi igra o preteklosti. O pomembnosti človekove preteklosti, o mladosti. Če nimaš spominov, je tako, kot da te ni.
Vinko Möderndorfer

A izpolnitev, kot že rečeno, nikdar ne pride kot dar, temveč si jo je treba zaslužiti, še več, zanjo je treba nekaj žrtvovati, pa ne česar koli, temveč del sebe samega, kos lastnega mesa. Zorimo šele skozi rane, ki jih zareže življenje /…/.
Blaž Lukan, dramaturg

Predstava noče biti globokoumno razglabljanje o času, ki je enkrat za vselej minil, a ga kot čas odraščanja vsaka nova generacija znova ponavlja, temveč je predvsem ekshibicija za obe sijajni igralki, ki imata vsaka na svoj način priložnost, da se razcvetita kot že dolgo ne. Vse je torej odvisno od njiju. Režiserjev tekst in izbira nosilk večnega bremena vlog matere in hčere pa niti v enem prizoru ni videti kaj drugega kot posrečena, na trenutke pa je celo izjemna.
( Marjan Strojan, Radio Slovenija)

Vsekakor je to intenzivno gledališko doživetje, ki ob tem, da postavlja drugo zoper drugo dve generaciji im dve različni občutenji časa, dva navidezno diametralna odnosa do prihodnosti in utopije, prepriča tudi z redko vidno intenzivnostjo in brezkompromisnostjo materinsko-hčerinskega obračuna.
( Matej Bogataj, Delo)

Igralki tokrat ne igrata, ampak sta še kako zares. Na odru nimata nobene pomoči, ne počivata, pozornost gledalcev je vseskozi na njiju. In ko ju gledamo, vemo, da igrata na polno. Lep danza umret je predstava, ki je tako zajebano resnična, da bi se ujeli na laži, če bi jo zanikali.
( Igor Kavčič, Gorenjski glas)

Mati. In hči. In mati.
(Ana Perne, Dnevnik)

Predstava je 40. tednu slovenske drame prejela Šeligovo nagrado za najboljšo predstavo festivala po izboru žirije!
( obrazložitev žirije)

Ne, nikoli ni prepozno (Igor Kavčič, Gorenjski glas)

Nikoli ne pobegnemo od staršev (Slavko Pezdir, Delo)

Zavite poti življenja (nr, Dnevnik)