Kaj nam še ostane, ko se razbijejo sanje?

Večina dram Tennesseeja Wiliamsa sicer obravnava problematiko širše družbe, vendar izhaja iz njegove avtobiografske izkušnje. In nič drugače ni s Stekleno menažerijo. Problem odnosov med materjo, boemskim sinom, ki se ukvarja s pisanjem, in invalidno ter hipersenzibilno hčerko je avtor izkusil na svoji koži, v svoji družini – in prav o tem govori tudi v Stekleni menažeriji. Toda to je samo grobi okvir zgodbe, v kateri nam spregovori še o večnem razkoraku med iluzijami in resničnostjo, željami in hrepenenji in grobo ter kruto stvarnostjo neizprosnega in negotovega sveta. Še prav posebej pa so Williamsova besedila znova aktualna v današnjem času recesije, saj se njegove drame dogajajo na identičnem socialnem in družbenem ozadju, kakršno je bilo na jugu države v času velike recesije v petdesetih letih preteklega stoletja.

Williams je avtor natančnih in globokih dramskih izrisov in zapletov med junaki psihološko zahtevnih dram. Njegova dela so vedno znova izziv režiserjem in igralcem, še posebej pa zaživijo v drznih in nekonvencionalnih postavitvah, ki se ne zatekajo v varne lagune klasike, ampak se odpravijo v neznano v konceptualnem, igralskem in estetskem smislu. In prav Damir Zlatar Frey, ki je v slovenskem gledališkem prostoru v preteklosti ustvaril niz nepozabnih in odmevnih predstav (Grumov Dogodek v mestu Gogi, Strniševe Žabe, avtorski projekt Lepa Vida, avtorski projekt Kri in košute, Tramvaj Poželenje), sodi med tiste režiserje, ki svojo interpretativno ost zmeraj znova zadirajo globoko v dramsko tkivo in se ne zadovoljijo s konvencionalnimi pristopi ali rešitvami. Nekonvencionalen in drzen, psihološko raziskovalen in čustveno nabit bo tudi njegov pristop do Steklene menažerije.

...........

Režiser Damir Zlatar Frey o Stekleni menažeriji:
Steklena menažerija je impresivni odrski okvir paranoičnega življenja; v njegovem središču je družina, na katero pritiska svet brez morale, poln površnega zvezdništva, nekritičnosti, manipulacij z množično zavestjo, vsiljene lažne morale ... čustvenega kaosa, ki evocira PROSTOR OBUJANJA SPOMINOV (Williams), v katarem je dopuščena popolna odrska svoboda oziroma ekspanzija močnih čustev - vse to je več kot izziv za novo gledališko avanturo.

Drama, prežeta z emocijami.
( Bojana Ćustić Juraga, Glas Istre)

Že počasen in tih začetek predstave, približno deset minut traja, da je spregovorjena prva beseda, da slutiti, da je kranjska Steklena menažerija lirična uprizoritev.
( Miha Zor, Radio Slovenija)

Avtobiografska družinska melodrama v ambiciozni kranjski uprizoritvi in ob prepoznanvnem režijskem rokopiscu Damirju Zlatarju Freyu, ki postavlja v ospredje igralca, njegovo psihofizično energetsko in emoitvno moč, učinkuje izrazito sodobno. /.../ Jožica Avbelj, Darja Reichman, Primož Pirnat in Igor Štamulak so oblikovali igralsko polnokrvne like, ki so v tej drami spomina razklani med iluzijami in rasničnostjo, hrepenenju in kruto realnostjo.
( Marjana Ravnjak, TV Slovenija)

Cvilili smo po generalki Steklene menažerije v Kulturnem domu v Predosljah - nastala je v produkciji Prešernovega gledališča Kranj - vsi. "V igralsko estetiko je magični realizem pripeljal z virtuozno metaforiko," je nekaj ur poprej povedala umetniška vodja Marinka Poštrak. Virtuoznost pa je tudi edina beseda, ki lahko sledi pomišljaju za igralci darjo Reichman, Jožico Avbelj, Primožem Pirnatom in Igorjem Štamulakom. Kranjsko gledališče tako znova dokazuje, da je že dolgo daleč od zaprašene provincialnosti, ki se pogosto pripisuje gledališčem manjših mest. Zato tudi režiser ni skrival navdušenja nad sodelavci ...
( Patricija Maličev, Delo - Sobotna priloga)

Ob avtorsko prepoznavnih režiserskih in koreografskih izraznih sredstvih, med katera moremo uvrstiti za hip zaustavljene prizore ali obredno upočasnjene akcije, Tomovo telesno "animiranje" sprva nemih in negibnih teles Amande in Laure, z gibom, gesto in mimiko ekspresivno pozunanjene čustvene izbruhe, v vrhuncih podkrepljene tudi z močnimi in mogočnimi glasbenimi poudarki, kakor tudi poigravanje z mestoma do roba prignano ogoženostjo protagonistov (med nevarnimi robovi ostrih steklenih črepinj po tleh), je k domišljeni in disciplinirano uresničeni izvedbi prispeval kvartet vrhunskih in privrženih protagonistov.
( Slavko Pezdir, Delo)

Damir Zlatar Frey  je režiser, čigar področje gledališkega ustvarjanja je izjemno široko, saj poleg režij v dramskih in opernih gledališčih pogosto podpisuje tudi scenografije, koreografije ter dramatizacije in priredbe besedil. Leta 1986 je ustanovil gledališče Koreodrama Ljubljana, katerega poetika je močno zaznamovala slovenski gledališki prostor. Frey je umetniški vodja mednarodnega festivala komornega gledališča Zlati lev v Umagu, ki ga je ustanovil leta 2000.  

Za Freyevo odrsko ustvarjanje je značilna njegova svojstvena poetika, s katero prepoznavno bogati in označuje ne samo slovenski, ampak tudi hrvaški in italijanski gledališki prostor. Med odmevne Freyeve uprizoritve zadnjih let sodijo Lorcova Krvava svatba (SSG Trst in Koreodrama Ljubljana, 2000), Genetovi Služkinji (Gradsko dramsko kazalište Gavella, Zagreb, 2001), Harrowerjevi Noži v kurah (Kamerni teatar 55' in MESS Sarajevo, 2001), Lorcova Krvava svatba (HNK Ivana pl. Zajca Rijeka, 2004), Bettijev Zločin na kozjem otoku (HNK Ivana pl. Zajca Rijeka, 2005), Williamsov Tramvaj poželenja  (SNG Drama Maribor, 2007), ustvaril pa je tudi nekaj odmevnih avtorskih projektov.  

Za svoje dosedanje delo je prejel številna priznanja in nagrade, med drugim nagrado Prešernovega sklada (za uprizoritev Grumovega Dogodka v mestu Gogi), več Borštnikovih nagrad (za uprizoritve Dogodek v mestu Gogi, Strniševe Žabe, avtorski projekt Lepa Vida), prejel je tudi Župančičevo nagrado mesta Ljubljana, nagrado hrvatskog glumišta za režijo, Marulićevo nagrado za režijo in scenografijo, letno nagrado HNK Ivana pl. Zajca Rijeka; nagrajen pa je bil tudi z najvidnejšim hrvaškim državnim priznanjem, ki ga lahko dobi umetniški ustvarjalec za svoje delo – odličjem red hrvaške Danice s podobo Marka Marulića.

Gre za režiserja, katerega poetika je izjemno avtorska in težko primerljiva s katero koli drugo. Freyevi projekti slovijo po ekspresivni atmosferi, pogosto tudi fizični energiji, kjer beseda ni zmeraj na prvem mestu, zato pa sta vedno v ospredju igralec in njegova energija.  

Vsi živimo v svetu črepinj. (Patricija Maličev, Delo - Sobotna priloga)

O pravici do ljubezni. (Marjana Hanc, Delo)

Iluzije in resničnost. (nr, Dnevnik)