Veseloigra

Velika nagrada na 32. Tednu slovenske drame 2002 za najboljšo uprizoritev v celoti!

Uprizoritev se z lahkotno, virtuozno radovednostjo ukvarja z zaresnimi stereotipi človeške narave in družbe. Duhovita interpretacija Linhartove komedije je vizualno berhka koker ena slika, iz ktere oreng napravleni igralci ostro vunkej strelajo. Kranjska Županova Micka je avtonomna, avtorska in nenazadnje avtohtona preslikava človeških avtomatizmov, ki lahko samo v prefinjeni ironiji zaživijo kot umetniški dogodek in žur.
Obrazložitev velike nagrade na 32. TSD
PREMIERA: 21. aprila 2001

Videli smo torej Micko, ki jo je režiser z vsem ansamblom vred otel prislovične zaprašenosti prvega slovenskega besedila, ji zabrisal večno poudarjanje poteze razrednega antigonizma ter pokazal tiste in take poteze, ki spravljajo v nezadrežen smeh Slovenca današnjega časa.
Tadeja Krečič, Radio Slovenija, 22.4.2001
Več

In zgodilo se je, kar se zgodi pri režiserjih velikega formata, kar Vito Taufer je. Borno besedilo je še razgalil tako, da je ob jasni in razčlenjeni dramaturgiji Marinke Poštrak v vsaki besedi, stavki, misli pustil, da so v počasnem tempu delovali samo zase, s tem pridobivali komičnost in neslutene konotacije. Manj je več je bilo razumeti kot geslo postavitve sinočnje Micke. Minimalistična scena, nobene navlake odrskih rekvizitov, premišljenost vsakega detajla, hkrati pa vnašanje novih videnj in interpretacij, ironizaciranje in komentiranje. /…/ Videli smo torej Micko, ki jo je režiser z vsem ansamblom vred otel prislovične zaprašenosti prvega slovenskega besedila, ji zabrisal večno poudarjanje poteze razrednega antigonizma ter pokazal tiste in take poteze, ki spravljajo v nezadrežen smeh Slovenca današnjega časa.

Trem režijam Linhartovega tega veselga dne /…/ je Vito Taufer pridružil svojo prvo Županovo Micko. V njej je zastrl Linhartov razredni konflikt (čeprav je ohranil socialno razslojenost) in Micko postavil v navzkrižje moških interesov: med Tulpenheimovo spolno željo in ta pravo Anžetovo ljubezen, ki jo podpira očetova skrb za hčerino dobro. To ni več vedra veseloigra, ampak humorni vpogled v stvarno razgrnjeno zgodbo o zmagi pameti in ponosa brez zmagoslavja ljubezni. Tauferjevi Nežki v imenitni interpretaciji Vesne Pernarčič tako ostane kisla sprijaznjenost z življenjem (njen osnovni ton je našobljena »prav nič mi ne paše« slabovoljnost, ki zelo ustreza njeni vlogi »predmeta« v igri). Kako naj bo srečna z zamenjavo goljufivega snubca s poštenim ženinom, če do njega ne čuti niti trohice strasti?
Pregledna, natančno vodena uprizoritev je členjena v niz »samostojnih« slik, sestavljenih iz izbranih, močno povednih znakov, vzetih iz domačijske in obenem sodobne kranjske (gorenjske) motivike. /…/
Usklajena Tauferjeva ekipa na blagoglasen način v sodobnost odpre pregovorno slovensko tipiko: s tenkim posluhom za resnobno-komični razmik, v katerem se bodo našli gledalci, ki se z njo identificirajo, kakor tudi tisti, ki se do nje distancirajo.
Barbara Orel, S stilom in posluhom, Dnevnik, 3. maj 2001

Tako je rojen še en hit, s katerim se bo dalo obresti marikatero vas v regiji in razveseliti ljubitelje klene gorenjščine, v kateri se tako spretno porazumevajo nastopajoči. /…/
Andrej Jaklič, Micka med dvema ognjema, Slovenske novice, 4.5.2001

Če vas torej zanima, kako je mogoče govoriti o realijah sveta skozi razbremenjen užitek ob gledališki zabavi, vam lahko odgovor iz prve roke da Tauferjeva Županova Micka.
Primož Jesenko, Radio Študent, 26.4.2001

Avtor uprizoritve /…/ nam je tudi tokrat iz komediografove preprostejše veseloigre ustvaril odrsko, človeško in socialno domišljeno predstavo, ki z ostro stiliziranimi dramskimi značaji in zapleti bistroumno hudomušno in blago nostalgično spregovori o trajnejših lastnostih in življenjskih gibalih v nas.
Slavko Pezdir, Delo